KOSTANJEVICA NA KRKI – »Pozivnik je zapiskal sedem minut čez četrto uro zjutraj, takoj sem bil zunaj, in ko sem pogledal proti Kostanjevici, sem že videl ogenj. Do polovice turna cerkve je segal, pokalo pa je tako, kot bi kdo streljal,« je nočno dogajanje začel opisovati Matjaž Kuhar, poveljnik PGD Kostanjevica na Krki z Malenc. Pri gasilskem domu v Kostanjevici se je v nekaj minutah zbralo 18 operativcev in osem minut po pozivu so že gasili. Pridružilo se jim je tudi 17 članov iz sosednjega društva, s Prekope, na pomoč je prišla še poklicna gasilska enota iz Krškega.
A požar je bil ob prihodu gasilcev že polno razvit, tako da so morali poleg goreče hiše ščititi še sosednja objekta, na Oražnovi hiši so že popokala stekla na oknih, ogrožena je bila tudi Javorškova hiša. Kot je povedal vodja intervencije Robert Zagorc, so morali gasilci izvesti dva notranja napada – ni bilo namreč jasno, ali je v hiši še kdo – in dva zunanja. Ogenj so hitro omejili in pogasili, v dobre četrt ure, so pa bili zublji toliko bolj agresivni, ker je hiša stara, stropi so namreč leseni, tudi izolacija se je hitro vnela.
Vero rešil sosed
»Nenavadno pokanje nas je zbudilo že nekaj po tretji uri, ko pa je Lovro dvignil rolete, je videl, da gori hiša. Damir je takoj stekel k sosedom, saj je vedel, da je Vera v hiši. Bila je že pri vratih, in ko sta prišla ven, je ogenj butnil za njima skozi vrata,« je nočno grozo opisovala Vanja Jenko, partnerica Damirja Javorška. V tistem je tudi sama otroke zapeljala k sosedom, saj je bil dim tudi v njihovi hiši, stekla pa so bila vroča. Nevarno je bilo tudi zaradi cisterne, polne kurilnega olja, ki je bila ob hiši. A gasilci so bili opozorjeni nanjo.
Hiša na Oražnovi ulici, kjer sta prebivala Vera Koljančič in njen sin Željko, je uničena. Morda se bo dalo rešiti še kaj opreme, a ob našem obisku požarišča je bilo v stavbo nemogoče vstopiti, gasilci so bili še na požarni straži.
»Ko sem slišala dva poka, sem skočila pokonci. Nisem vedela, kaj se dogaja, v tistem pa je Damir že kričal, naj odklenem in naj grem takoj ven,« je razlagala Vera Koljančič, ki je svoj dom, v katerem je živela več kot pol stoletja, zapustila v pižami, ogrnjena v jopico in obuta v natikačih. V hiši je ostalo vse: oblačila, denarnica, dokumenti, telefon, zdravila. So pa takoj na pomoč priskočili sosedje, založili so jo z oblačili in vsem potrebnim.
»Res hvala vsem. Hvala tudi gasilcem, bili so hitri. Tudi reševalci iz krškega zdravstvenega doma so prišli, zdravnica me je pregledala, naredili so EKG in ugotovili, da imam nemirno srce. Kakšnega pa naj bi imela glede na vse,« je razmišljala Vera. Njen sin Željko je bil ponoči v službi na Otočcu, je pa bila z Vero v hiši še muca Pika. »Čakala je pred vrati, bila je nemirna, tako da je hišo zagotovo zapustila, a ne vem, kje je,« je še dodala.
Visoke vode
A za Koljančičeve to ni prva katastrofa. Poplave so jim že dvakrat uničile dom. Leta 2010 je bilo najhuje. Takrat je voda zalila hišo res nepričakovano. Pa je ni zalila razlita Krka, ki je otok najprej zalila po ulicah, saj je njihova hiša nekoliko višje, ampak je vanjo udarila podtalnica. Kar 40 centimetrov je je bilo v sobah, v kuhinji pa nekaj manj, a treba je bilo zamenjati vse pohištvo. Potem je razbesnela narava pokazala zobe tudi pred dvema letoma. Takrat je bilo vode v Koljančičevi hiši nekaj manj, a znova je bilo uničenega veliko pohištva.
»Pred letom in pol sva s sinom kupila novo sedežno. Eden od gasilcev mi je rekel, da zdaj niti ni uničena, morda bo še uporabna,« je dodala 76-letna Kostanjevičanka. In se spomnila let, ko sta z možem kupila hišo in jo povsem prenovila. »Za ta denar, ki sva ga vložila vanjo, bi gotovo postavila nov dom, sploh ker moramo na otoku, ki je spomeniško zaščiten, upoštevati še smernice spomeničarjev,« je pristavila Vera, ki jo mnogi poznajo tudi kot odlično igralko. V njeni mladosti je bilo namreč kulturno življenje v dolenjskih Benetkah po zaslugi Lada Smrekarja še kako živo, Kulturno društvo Lojze Košak pa je pripravljalo gledališče predstave, ki so navduševale ne le domačine, ampak ljubitelje igre tudi zunaj meja.
Vera je na odrske deske stopila že kot 16-letnica, sprva v vlogi Veronike Deseniške, najbolj pa je zaslovela z vlogo Miklove Zale. Kar 33-krat jo je odigrala, vedno pred polno dvorano, z igro so nastopili celo v Zagrebu, Italiji, Avstriji. V domači Kostanjevici pa so gostili gledališke skupine iz številnih slovenskih krajev. Lepi spomini, a trenutna realnost je bolj kruta, čeprav Veri kljub vsemu ne manjka optimizma. Zaveda se namreč, da bi se lahko nočni požar, če ga ne bi opazili sosedje, ki so imeli ogenj v strehi pred desetletjem in pol, za njo lahko še slabše končal, lahko bi se zadušila.
In ob tem je Vera razmišljala, kje bi lahko bil vzrok uničujočega požara: »Morda je zagorelo zaradi dimnika, čeprav popoldne in zvečer v kaminu sploh nisem kurila, nazadnje sem vanj naložila okoli enajstih dopoldne. Morda pa je bila kriva elektrika.« To bodo ugotovili preiskovalci. Na srečo je hiša zavarovana, in čeprav sta trenutno Vera in Željko brez lastne strehe nad glavo, so jima nekateri že ponudili pomoč, tudi sosed Gorazd Šošter in sorodnica Štefka Tomazin.