Po Dunajski 140 km/h in skozi rdečo, Domnu na gileri ni bilo pomoči

LJUBLJANA, KOPER – Že ko se je od daleč bližal križišču, je 30-letni Savo Mikić z BMW X5 vozil zelo predrzno, menjaval je vozne pasove, skozi središče Ljubljane, kjer bi smel največ 50, je norel kar s 140 kilometri na uro. Na Bavarskem dvoru je v križišču z Dunajsko 27-letni voznik gilere Domen Novak pravilno zavijal v levo, saj je imel zeleno luč na semaforju, Mikić pa je naravnost zdirjal skozi rdečo in usodno treščil vanj. Po nesreči ni najprej pomagal ranjenemu motoristu, ampak je nekoga poklical po mobilniku. Svojcem žrtve se ni niti opravičil. Ima pestro zgodovino prometnih prekrškov, ponavljal jih je tudi po tem dogodku. Vse to so bile trditve tožilcev. Je potem to res (le) prometna nesreča iz malomarnosti in zagroženih do osem let zapora?

Bila je predrzna vožnja

Še preden so mu začeli soditi, so bili Domnovi svojci ogorčeni nad obtožbo, ki mu je očitala to kaznivo dejanje. Mati Mateja je prek Zavoda Varna pot sporočila: »Na križišču pri Bavarskem dvoru sredi Ljubljane se je v mojega sina zaletel objestni voznik. Uradno gre za prometno nesrečo, čeprav temu težko rečemo tako, če kdo pelje trikrat prehitro in že pred tem divjanjem skozi središče mesta prevozi nekaj rdečih luči. Objestni voznik bo morda izgubil nekaj mesecev življenja, moj Domen pa je izgubil vse, življenje naše družine je uničeno.«

Imela je popolnoma prav. Napačen pregon! so okrožne organe pregona okarali na vrhovnem državnem tožilstvu. Kar je 18. junija 2011 zagrešil Mikić, je bilo po strožjem členu v kazenskem zakoniku, ki obravnava povzročitelje prometnih nesreč, in sicer predrzna vožnja v cestnem prometu, za katero je zagroženih do 12 let zapora, so ugotovili med strokovnim pregledom dela tožilke.

Mikić je sicer krivdo zavračal. Trdil je, da ni vozil 140 na uro, prav tako ni res, da je divjal že po vsej Slovenski cesti, in ni res, da je zanj v križišču gorela rdeča luč. »Ko sem se približeval temu križišču, je na semaforju gorela zelena luč, ko sem bil tik pred njim, se je spremenila v oranžno. Ocenil sem, da se ne bom mogel varno ustaviti, zato sem peljal naprej. Na nasprotni smeri za zavijanje v levo sem videl kombi, ki je speljal prezgodaj, a me je opazil in se ustavil. Motorista nisem videl. Oziroma je, ko sem bil tik ob kombiju, že počilo.«

Toda okrožno sodišče mu ni verjelo in tudi v besedah obrazložitve sodnice Irene Škulj Gradišar je bilo slišati o njegovi predrzni vožnji, ki ga ni spametovala, da ne bi še naprej kršil cestnoprometnih predpisov. Čeprav je tožilstvo zanj zahtevalo maksimalno kazen zaradi povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, mu je prisodila sedem let zapora in izrekla še stransko kazen dve leti prepovedi vožnje.

Ni dober zgled za otroke, a ...

S pritožbami obrambe in tožilstva so se spopadli na koprskem višjem sodišču, kjer pa jih očitki vrhovnih tožilcev na račun okrožnih niso niti najmanj zanimali, in Mikiću so za pol leta celo znižali kazen. Odvetnik Aleksander Pevec jih je prepričal, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo nekaj olajševalnih okoliščin oziroma jih je napačno tolmačilo kot oteževalne.

Tako po višjem senatu, ki mu je predsedovala Katarina Marolt Kuret, za Mikića ne more biti oteževalna okoliščina, ker se ni opravičil Domnovim najbližjim. »Opravičilo predpostavlja priznanje krivde, zanikanje krivde pa je obtoženčeva pravica.« Ker se ni počutil krivega za to, kar se je zgodilo, se torej ni imel za kaj opravičevati.

Okrožno sodišče je napačno razsodilo tudi, ko ni kot olajševalne okoliščine upoštevalo, da ima Mikić tri mladoletne otroke (v času kazenskega procesa so bili stari devet, štiri in tri leta), za katere mora skrbeti. Višji sodniki se sicer strinjajo s Škulj Gradišarjevo, da je s svojim početjem vse prej kot vzgled otrokom, »vendar pa obtoženčevo ravnanje v cestnem prometu ni edina dolžnost staršev do otrok ... Po ustaljeni sodni praksi je skrb za mladoletne otroke olajševalna okoliščina.«

Tožilka je v pritožbi (terjala je zvišanje kazni na osem let zapora) popolnoma pogorela, čeprav je tudi v njej navajala besede, ob katerih se laiki sprašujejo, ali pregon Mikića nemara res ni bil premil: nevaren, predrzen, brezobziren voznik.

Obrambi je torej delno uspelo, saj je višje sodišče tudi nekaj njenih pritožbenih argumentov zavrnilo kot neutemeljene. Po mnenju odvetnika Pevca denimo okrožno sodišče ni štelo v olajševalno okoliščino, da je Mikić po nesreči poklical reševalce in hudo ranjenemu Novaku pomagal. To je vendarle »dolžnost vsakega udeleženca v cestnem prometu«, mu sporočajo sodniki, ne pa nekaj, kar bi nekomu prinašalo milost v hramu pravice.

Tudi dolgotrajni postopek (nesreča se je zgodila leta 2011, prva sodba pa bila izdana šele letos) ni olajševalna okoliščina, menijo višji sodniki, s katerimi se lahko strinjamo tudi glede tega, da okrožna sodnica med odločanjem o višini kazni ni mogla biti pod vplivom »dolgotrajne negativne medijske kampanje« proti Savu Mikiću. Te namreč sploh ni bilo, občila so le poročala o tragediji, ki se je zgodila izključno po njegovi krivdi. Edina dobra vest je, da jim ni bilo treba pisati še o kateri, saj se tudi njegovo nadaljnje kršenje prometnih predpisov popolnoma upravičeno šteje kot oteževalna okoliščina.