Po 16 letih mu je sodišče le opralo ime, potem pa je strmoglavil z motornim zmajem

KOPER-  Marka Jakomina, študenta višje pomorske šole tik pred diplomo (star je bil 26 let), so koprski kriminalisti aretirali v torek, 9. novembra 1993, na parkirnem prostoru za koprsko tržnico. Tistega dne so kriminalisti v Kopru nastavili past organizirani druščini kradljivcev in prodajalcev ukradenih avtomobilov in dva tudi ujeli, z aretacijo Jakomina, tako se je zdelo, pa so dvakrat okronali uspeh; slednji je imel namreč pri sebi, tako so zapisali kriminalisti, kovček z nekaj manj kot dvema kilogramoma heroina (vrednost približno 150.000 nemških mark), za kar je bil pozneje obsojen na tri leta zapora.

Če sledimo uradnemu policijskemu zapisniku, je res šlo za zadetek v črno, in lahko bi celo čestitali možem postave. Vendar je bilo v celotni zadevi, kot se je izkazalo, ogromno površnosti in pomanjkljivosti.

Za Jakomina usodnega dne so kriminalisti oprezali za avtomobilskimi tatovi. Opazovali so, kdo se bo približal osebnemu vozilu fiat tipo z italijanskimi registrskimi tablicami, ki je bilo teden dni prej ukradeno v Trstu. V tem času je čez parkirišče stopal Marko Jakomin, pred njim pa sta jo mahala dva neznanca. Kriminalisti B. E., M. P. in D. J. so stopili v akcijo. Jakomin je z desne strani zaslišal klic: »Stoj, policija!« in obstal, eden od neznancev, ki ju je tik pred tem skoraj dohitel, je odvrgel kovček, nato sta se neznanca pognala v beg.

Ostal je le Jakomin, ki je začuden opazoval, kaj z njim počnejo kriminalisti. Vklenili so ga in obtožili, da je prav on prenašal mamila, ki so jih našli v odvrženem kovčku.

Sojenje

Kako je potekala celotna akcija, je pravzaprav v dolgih letih ponovljenih sojenj ostalo nepojasnjeno, kajti kriminalisti, udeleženci na pogled uspešnega ulova, so se pozneje izkazali z izjemno površnostjo; njihove izjave so se tako razlikovale, da tako rekoč ni bilo mogoče sestaviti kolikor toliko verodostojne zgodbe o dogodku na koprski tržnici.

Na prvem, ekspresno izpeljanem sojenju v Kopru, je bil Jakomin decembra 1993 v nekaj urah spoznan za krivega in obsojen na tri leta zapora, po protestni gladovni stavki so mu kazen za pol leta znižali. Prvostopenjski odločitvi je pritrdilo tudi višje sodišče v Kopru, končno pa je neobremenjen organ – višje sodišče v Celju celotno zadevo zaradi nesporno ugotovljenih kršitev v postopku razveljavilo in odredilo novo sojenje.

Jakomin se je za prvo gladovno stavko odločil že v priporu, pri tem pa je poudarjal, da ne prosi za pomilostitev, temveč le za možnost obrambe. Zahteval je ponovni postopek in rekonstrukcijo dogodka, ki je iz neznanih razlogov sploh niso opravili. Petintrideset dni je stradal, dokler ga niso premestili v izolsko bolnišnico, sodišče pa mu je, kot rečeno, za pol leta znižalo kazen.

Oglasila se je priča

Ko smo decembra 1993 v Novicah objavili zgodbo o čudno zapletajočih se izjavah kriminalistov, ki so obtoževali Jakomina, se je nepričakovano oglasila priča Nevenka Š., ki je bila ob aretaciji 9. novembra 1993 na koprski tržnici. Na objavljeni fotografiji je namreč uzrla osebo (Jakomina), ki naj bi po pričevanju kriminalistov odvrgla kovček z dvema kilogramoma heroina, sama pa je videla, da tega ni storil Jakomin, ampak eden od dveh neznancev, ki sta jadrno pobegnila s kraja dogajanja. Toda sodišče jo je zaslišalo šele skoraj leto dni po dogodku. Povedala je, da je sporni kovček odvrgel višji moški, oblečen v svetlejša oblačila, in se nato pognal v beg. Iskrica upanja za Jakomina je splahnela, ko je spraševalec pričo tako zmedel, da je začela omahovati glede podatka, ali je moški kovček odvrgel ali položil. Čeprav je bilo na dlani, da je za ugotavljanje resnice edino pomembno, kdo je to storil.

Njeno pričanje je sodišče tako zmaličilo, da je na koncu ostala zapisana le ugotovitev, da »se je priči le dozdevalo, da je videla neznanca, ki ni bil obdolženi Marko Jakomin...« Skratka, Jakominu nikakor ni uspelo prepričati sodišča, da je bil postopek skrajno nekorekten in nikakor ni bil v prid neodvisnemu sodstvu. Treba je bilo le pazljivo prebrati nasprotujoče si in večkrat spremenjene izjave kriminalistov, ki so delovali precej neusklajeno.

Kljub temu je sodišče mnenje Jakominovega zagovornika, da je celoten postopek naravnost šolski primer enostransko izvedenega dokaznega postopka brez možnosti izvajanja dokazov v obdolženčevo korist, gladko zavrnilo.

Na strani pravice ali policije?

Na vseh nadaljnjih sojenjih so prihajale na dan nove podrobnosti in napake, ki so jih obremenilne priče in sodišče pripisovali oddaljenosti dogodka in posledično izgubi spomina. Kot rečeno, so šele celjski višji sodniki zaznali vrsto netočnosti in dvomov o resničnosti izpovedb.

Kriminalisti niso znali pojasniti niti najosnovnejših podatkov; nihče ni vedel, kdo je izdal ukaz za začetek kriminalistične akcije, možakarji se niso spomnili, kdo je zadevo vodil, ni znano, kdo je tekel za bežečima neznancema, kdo je napisal kazensko ovadbo, ali je kriminalist res sprožil opozorilni strel ali se je orožje nehote sprožilo? Priča je enkrat trdila, da je Jakomin bežal, drugič, da je obstal na mestu.

O dveh neznancih ni bilo ne duha ne sluha. In tudi pozneje ju nihče več ni omenjal. Jakomin je takoj po aretaciji zahteval odvzem prstnih odtisov s kovčka, torej dokaza, ki bi potrdil ali ovrgel obremenilne izjave kriminalistov, češ da je prav on držal (in odvrgel) kovček. A tega niso storili, ker je tehnik tako odločil. Dvomljivost preiskovalnega postopka je dokazovala izjava kriminalističnega tehnika: »Pravzaprav se ne spominjam, ali je bil ročaj iz plastike, torej gladek, ali iz usnja. Očitno sem ocenil, da sledi na ročaju ne bodo uporabne. Ne vem pa, zakaj sledi nisem izzval na sponkah. Lahko povem, da sam odločam, kako bom opravil operativno delo.«

Tudi »malenkosti«, kot je ključ Jakominovega stanovanja, ki naj bi ga po eni od izjav našli v obremenilnem kovčku, pozneje pa je kriminalist priznal, da ga je našel v osumljenčevem žepu, niso opogumile sodišča, da bi malce podvomilo o nespretno popravljenih izjavah. Zadovoljilo se je s pojasnili, da gre pač za pomoto. Trmasti Jakomin je bil pravzaprav edini, ki je vseskozi pripovedoval enako zgodbo.

Nova gladovna stavka

Ko je tudi vrhovno sodišče zavrnilo obnovo postopka, je Jakomin začutil, da so njegovi poskusi dokazati nedolžnost, padli v vodo. Leta 1995 se je znova odločil za gladovanje. »Ali zahtevam preveč, ko tako moledujem za obnovo postopka, še prej pa bi rad, da naredijo rekonstrukcijo dogajanja tistega usodnega 9. novembra.« Moral se je sprijazniti še z eno čudno sodnikovo izjavo: »Mi ne moremo jamčiti, da je to, kar ugotovimo, vedno tudi prava resnica. Mi nismo bili zraven!« Po 42-dnevni gladovni stavki leta 1995 so ugodili njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti.

Na dveh ponovljenih sojenjih v letih 1999 in 2000 je sodišče potrdilo prvotno sodbo, čeprav so vpleteni kriminalisti popolnoma izgubili spomin. Toda 2007. je višje sodišče primer kompletno zavrnilo in nujno odredilo rekonstrukcijo, ki je do tedaj kljub zahtevam in prošnjam obrambe ni bilo.

Zdaj že pokojni odvetnik Danijel Starman, eden od dveh Jakominovih zagovornikov, je zadevo komentiral: »V zgodovini sodstva so znane sodne zmote, toda primer Marka Jakomina je nekaj posebnega. Gre za vrsto hudih napak, od policije do preiskovalnega sodnika do prve sodbe, ki je bila izrečena na juriš, in ta zgodba se še kar vleče. Trdno sem prepričan, da bomo končali z oprostilno sodbo.«

Šele decembra 2007 so končno naredili rekonstrukcijo dogajanja iz novembra 1993. Sodni senat je po pretehtanju vseh dokazov za in proti odločil: Marko Jakomin je oproščen obtožbe trgovanja z mamili. Na četrtem sojenju februarja 2008 je sodišče torej zavrglo obtožnico, ker pa je bil Marko Jakomin pred tem že pravnomočno obsojen, je bilo treba izpeljati postopek pravne rehabilitacije. Za Jakominom je bilo skoraj šestnajst let boja v tej neskončni sodni farsi, ki je razgalila grobe pomanjkljivosti, površnosti in zavajanje pri delu organov odkrivanja in pregona.

Po šestnajstih letih in štirih sojenjih je sredi leta 2009 končno prejel sklep višjega sodišča o razveljavitvi prvotne pravnomočne obsodbe. Marko Jakomin si je končno oddahnil, ni pa pozabil težav, ki so ga spremljale vsa leta obtoževanja in sojenja. Povedal je, da je vmes delal marsikaj, kajti kljub visoki izobrazbi so ga ponekod gladko odslovili, ko so izvedeli, da je v sodnem postopku. Ob koncu sojenj in razglasitvi rehabilitacije je bil zaposlen kot profesor na fakulteti za pomorstvo in na fakulteti za strojništvo kot asistent z doktoratom iz nelinearne mehanike.

Marko Jakomin, tedaj že priznani profesor, se je marca 2011 smrtno ponesrečil, ko je pri Hotedršici strmoglavil z motornim zmajem.