LJUBLJANA – Kot vse kaže, se le bliža cilj trnove poti družine Ulčar z Dolgega Brda, ki že šest let dokazuje, da bi bila njihova žena in mati Ljubica še živa, če bi državni organi opravljali svoje delo, kot je treba.
Razvpiti morilec Silvo Plut ji je zverinsko vzel življenje 24. februarja 2006, ko je smel z blagoslovom naših oblasti svoboden hoditi po slovenski zemlji, namesto da bi ga prijele zaradi tiralice, s katero ga je prav tedaj iskala Srbija zaradi okrutnega umora Aleksinčanke Jasmine Djošić.
Sodelovanje med policijo in tožilstvom ni bilo ustrezno
Takratni minister za notranje zadeve Dragutin Mate je po zločinu priznal, da glede na informacije iz Srbije sodelovanje med policijo in tožilstvom ni bilo ustrezno in da policija ni storila vsega, kar bi lahko. Tedanja generalna državna tožilka Barbara Brezigar je povedala, da so bile dejansko storjene napake, postopki policije vodeni pomanjkljivo, tožilci pa premalo kritični.
Ulčarjevi so odškodninsko tožbo vložili že leta 2006
A država je le na začetku priznavala (so)odgovornost za nezaslišan zločin na Dolgem Brdu, saj so državni pravobranilci v njenem imenu obrnili ploščo v tistem hipu, ko so na mizo prejeli odškodninsko tožbo.
Ljubičin mož Mirko ter ob izgubi matere komaj 13-letni Marko in 11-letni Matic so jo vložili že davnega leta 2006, v njej pa od države terjajo 125.000 evrov odškodnine in rento.
Niti slutili niso, kakšen sodni maraton je pred njimi. Pravdanje se je namreč na ljubljanskem okrožnem sodišču začelo šele v začetku leta 2009, jeseni tega leta pa so okrožni sodniki zavrnili odškodninski zahtevek. Strinjali so se namreč s trditvijo pravobranilcev, da slovenskega državljana nismo mogli kazensko preganjati zaradi zločina na tujem, še manj zakonito pa bi bilo izročiti ga tuji državi.
Tožbeni zahtevek je utemeljen
Po pritožbah niso naredili konca zadevi niti ljubljanski višji sodniki, ki so aprila 2010 izdali vmesno sodbo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, torej so odškodninsko odgovornost za smrt Ulčarjeve pravnomočno preložili na pleča države, saj je ta opustila dolžnost ravnanja, ki bi se od nje, glede na ugotovljene okoliščine, pričakovalo. O višini odškodnine in renti naj odloči okrožno sodišče, je bilo tedaj sporočilo višjega.
A to še vedno ni odločalo, saj se pravobranilci niso predali, na vrhovnem sodišču so namreč 5. avgusta 2010 prejeli njihovo revizijo. Skoraj dve leti je trajalo, da je zdaj postala znana tudi odločitev vrhovne sodne instance. Revizija je zavrnjena, prvostopenjsko sodišče mora znova sklicati razpravo ter odločiti o tem, koliko bo država izplačala Ulčarjevim.
Ulčar se boji, da bo spet čakal dve leti
Kljub dobri novici z vrhovnega sodišča je Mirko Ulčar zastokal: »A bomo zdaj spet čakali dve leti, da izvemo kaj novega?« Na to vprašanje mu nismo mogli ponuditi odgovora. Da mu je vsega že več kot dovolj, smo se lahko prepričali pred nekaj tedni, ko smo se z njim pogovarjali na šesto obletnico tragične smrti njegove žene.
»Medtem ko čakamo na odločitve sodnih mlinov, dobesedno životarimo, se v bedi prebijamo iz dneva dan. V nulo sem razočaran. Prej bom umrl od starosti, kot bom dočakal, da krivci plačajo. Šest let je minilo. Naredili pa niso nič. Ampak oni so krivi, da je mrtva. Nihče drug kot država. Zahtevam, naj se vse skupaj že enkrat zaključi in naj država izplača to odškodnino. Želim, da sina dobita, kar jima pripada, da se bosta končno lahko postavila na svoje noge.«
