ŠKOFJA LOKA – »Kmalu po tem, ko je bila v časopisu objavljena zgodba o zemeljskem plazu, ki je pred dobrimi tremi meseci poškodoval najino hišo v Breznici pod Lubnikom, sem po naključju srečala prijateljico. Ko sva z možem Blažem dolga leta stanovala v škofjeloškem gasilskem domu in tam opravljala tudi hišniška dela, je bila ta gospa dobrega srca, ki noče biti javno imenovana, najina soseda. No, pred tedni sva se torej srečali. Objela me je in rekla, da točno ve, koliko sva garala in kako sva vsak dinar vložila v to, da sva v Breznici lahko obnovila staro hišo, ki jo je pred osemdesetimi leti postavil Blažev oče. Že dan po tem bežnem srečanju me je prijateljica poklicala in rekla, da nama lahko brezplačno ponudi streho nad glavo. Zdaj že nekaj tednov živiva v obnovljenem stanovanju, kjer je, preden se je izselil v enega od blokov, živel prijateljičin sin s svojo mlado družino,« je o tem, da imata od 3. januarja z možem Blažem začasno streho nad glavo, pripovedovala Francka Kožuh. Njene oči so bile zaradi prijateljičine dobrote in podobnih odzivov dobrih ljudi polne upanja, čeprav se zaveda: »Opustila sva že misli, da bi obnovila hišo v Breznici in tam znova živela. Nisva pa opustila upanja, da bomo enkrat s skupnimi močmi zbrali dovolj oziroma ravno toliko, da bova lahko spet živela na svojem.«
V enem dnevu sta se morala izseliti
V Slovenskih novicah smo pred dobrim mesecem že poročali o usodi, ki je spremenila življenje 66-letni Francki in njenemu dve leti starejšemu možu Blažu Kožuhu. Na začetku novembra, ko so po Sloveniji zaradi močnega deževja naraščale reke, je začela (dobesedno) pokati njuna hiša v Breznici pod Lubnikom, ki sta jo skrbno obnavljala pol življenja. Razparale so jo globoke razpoke, po Franckinih besedah je »pokalo tako, kot da bi kdo streljal«.
Deževje je namreč povzročilo večje premike hriba, na katerem je pred tem 80 let – in to brez kakršnih koli namigov, da bi bila postavljena na plazovitem območju – stala hiša, ki jo je z lastnimi rokami sezidal Blažev oče Janez. Kožuhova, ki sta upala, da bosta v vasici pod Lubnikom dočakala starost, sta se tako morala v enem dnevu izseliti z ljubega jima koščka sveta, ki se dviguje na začetku Poljanske doline in s katerega se ob lepih dneh odpira pogled na velik del Gorenjske.
»Nekaj dni, preden se je zemlja začela premikati, sva bila še na obisku pri Francki in Blažu. Kmalu za tem pa sva že izvedela, kaj ju je doletelo. Nisva razmišljala – še isti trenutek sva se odpravila pomagat. Tisti dan smo skupaj z njunimi sorodniki nosili vse ven. Srce naju je bolelo, ko smo iz hiše nosili čisto novo kuhinjo,« se začetka novembra spominjata Janez in Vida Debeljak, nekdanja soseda zakoncev Kožuh v idilični in razpotegnjeni hribovski vasici. »Tako na hitro smo morali izprazniti hišo, da še danes ne vem, kje je večina najinih stvari,« doda Francka Kožuh.
Pol življenja obnavljala hišo
Pove, da je v zadnjih tednih doživela kar veliko trenutkov, ki ji bodo za vselej ostali v mislih. »Eni ljudje so zares dobri. Mnogi so me klicali in rekli, da nimajo denarja, so pa zato pripravljeni kadar koli priskočiti na pomoč, ko bova rabila pridne roke. Ko sem pred dnevi sedela v čakalnici škofjeloškega zdravstvenega doma, me je gospa, ki je prav tako čakala zdravnika, opazovala. Nato me je vprašala, če me morda pozna iz časopisa. Rekla sem ji, da je to mogoče. Potem jo je zanimalo, kako in kje zdaj živiva z možem. Začeli sva se pogovarjati in v trenutku so to gospo, ki je sicer ne poznam, zalile solze, kar jokati je začela,« opiše Francka Kožuh enega od trenutkov, ki so ji v zadnjih tednih povedali, da človek v nesreči ni sam.
»Pred kratkim so me klicali tudi iz Svetega Duha, tu blizu Škofje Loke. Povedali so, da načrtujejo nekakšno prireditev, na kateri bodo zbirali dobrodelne prispevke, in me vprašali, ali bi midva sprejela takšno pomoč. Vesela sva vsakega dinarja, vsake ponujene pomoči,« za konec še pove Francka Kožuh, ki močno upa, da se bosta z možem – in pa s pomočjo dobrih ljudi – kmalu lahko preselila nekam na svoje. Pol življenja sta vztrajno obnavljala hišo v Breznici, in to z dvema delavskima plačama: ona je delala v škofjeloški Odeji, Blaž pa je trideset let delal pri gasilcih, kjer sta oba opravljala tudi hišniška dela, nazadnje pa je služil kruh še pri pekarskem podjetju Peks. Tik preden bi z novimi vrati postavila piko na i večletni obnovi, pa se je zemlja pod njunimi nogami premaknila in v enem dnevu sta morala upokojenca zapustiti dom ...