Pitbul raztrgal maskoto Pirana

PIRAN – Na majsko sredo, malo pred pol tretjo popoldne, so mir v našem obalnem biseru skalili kriki na pomoč, nemočno vpitje, jok. Trenutek pozneje so bili tlakovci Župančičeve ulice v mestnem jedru prepojeni s krvjo piranske maskote, 13-letnega mačka Samuraija. Očividci so se zgrozili – kaj če bi bil žrtev mimoidoči otrok?!

Z njim se fotografirajo

Sedemintridesetletna Sandra Smolinski in njena 70-letna mati Dina Smolinski iz Župančičeve ulice sta skrbnici Samuraija, vajenega sobivanja z mački in psi. »Poznajo ga vsi, nemški, poljski, italijanski, ruski in francoski turisti, ki se v Piran vračajo vsako poletje, njegova slika je celo na razstavi v galeriji, piranski vrtičkarji in šolarji izdelujejo lepenke z njegovo podobo, ribiči se z njim fotografirajo, mi pa ga, čeprav ima doma popolno oskrbo, dodatno razvajamo,« pripovedujejo domačini.

Prvi krog okoli hiše in okolice Samurai naredi, ko gre zjutraj ven njegova sostanovalka psička, drugega zgodaj popoldne, tega konča pred picerijo Petica, pusti se božati, smukne na stol in zadrema.

Tako je bilo tudi tokrat: »Samurai je spal na blazini na stolu, za mizo ob vogalu ulice. Stal sem tam, ko ga je naenkrat, tako spečega, z vrtno blazino vred zagrabil rjav pitbul. Medtem ko je iz mačkinega telesa brizgala kri, jo je s stolom vred vlačil po ulici, trgal v predelu vratu, stresal z glavo, grozljivo je bilo. Starejša od obeh lastnic psa je Samuraija vlekla iz gobca za zadnje tačke, nič ni pomagalo, pes ni popustil,« se spominja Dejan, ki je takrat delal v lokalu. Dina je zaradi krikov prišla na okno in zagledala svojega muca v pasjem gobcu: »Stekla sem dol s 17-letno vnukinjo, ki je po telefonu poklicala mamo, mojo hčerko Sandro.«

Reševanje

»Mlajše dekle, ki je imelo psa na povodcu, je jokalo in mu govorilo, spusti muco, spusti muco, natakarji so psa polivali z vodo, mimoidoči so ga tudi brcnili, saj Samuraija, ki je tulil od bolečin, ni spustil,« se spominjajo Dina, Dejan, prodajalke in prodajalci iz Župančičeve.

»Mlajša je nenehno spraševala, kaj naj naredim, mami, kaj naj naredim, da ima psa šele pol leta, da nima znanja, njena mati pa je. medtem ko je pes v gobcu držal krvavega mačka, kričala, da se je samo branil, češ da je on žrtev napada,« nadaljuje Dejan.

»Upam, da je maček cepljen, glejte, kako je popraskal psa, je tulila name skrbnica, ki je Samuraija držala za zadnji dve tački, niti braniti se ni mogel. Namesto da bi psu razprla gobec!« je bila Sandra ogorčena nad lastnicama. In nazadnje je še starejša lastnica 18-kilogramske psice, tako Dejan, osebje picerije napotila na youtube, naj si ogledajo, da je ta pasma psov prijazna!

Soseda Katja, tudi sama lastnica pitbula, ki pa ima za seboj šolanje, je lastnici le pojasnila, da mora psici razpreti gobec. Zaradi njenega znanja je bil Samurai rešen peklenskih muk in gotove smrti, pripoveduje osebje picerije, ki je med napadom klicalo policijo.

Prekrška ni bilo!

Anita Leskovec s PU Koper je sporočila: »Ob14.34 smo bili obveščeni o tem, da je v Piranu pes pasme pitbul raztrgal mačko. Zaradi trenutne zasedenosti patrulje s preiskavo kaznivega dejanja so odšli policisti na kraj dogodka pozneje. Zbrali so obvestila od lastnice mačke, zatem pa še lastnice psa. Ugotovili so, da je imela lastnica psa na povodcu. Na podlagi vseh zbranih informacij so zaključili, da v tem primeru ni bilo znakov prekrška po ZZZiv.«

Priznani slovenski kinolog, dolgoletni sodnik in poznavalec psov Jože Vidic je na naše vprašanje, ali pes na povodcu lahko potemtakem napade brez odgovornosti skrbnika, odgovarja: »Nikakor ne! Zakon je izredno jasen, napadalen pes, ki je nevaren okolju na povodcu ali brez njega, ne sme napasti človeka, živali, tudi ptice ne, ne sme preganjati divjadi itd. Mora biti obvladljiv in socializiran, sicer ne sme v urbano okolje. Blagi ukrep zoper napadalne pse je uporaba nagobčnika, lahko je ukrep resocializacija, ki ji sledi preizkus uspešnosti, vpis v register nevarnih psov, lahko je ukrep omejeno gibanje psa v ogradi, visoki od 1,80 metra, ki je ne zmore preskočiti, po oceni pooblaščenega strokovnjaka, veterinarja inšpektorja, pa tudi evtanazija. Svetujem, da se o dogodku obvesti veterinarsko inšpekcijo v Kopru, ta bo ukrepala.«

Poklicali smo lastnico psice in pravi, da psica ni pitbul, ampak mešanka s to pasmo. Kljub več kot desetim pričam, s katerimi smo govorili o napadu, trdi, da njen pes ni bil kriv: »Ko je pes potegnil k mački prvi, je ni dosegel, mačka se ga je ustrašila in napadla.« Dejan, natakar, ki je stregel na vrtu: »To ni res, maček je spal na stolu! Videl sem, pa ne samo jaz, da je pes napadel mačka, ki ni mogel zbežati, ker je spal.«

Vidic: »Izredno izredno redko je, da bi maček ogrozil psa, natančneje, takega primera ne poznam, zato takemu poteku dogodkov, ki jih navaja skrbnica psa, težko verjamem.«

Kljub vsemu vztraja, da na mački ni bilo vidnih poškodb, zato pa je imel njen pes tako ranjen gobček, da ga je morala peljati k veterinarju.

Dela na zaupanju

Skrbnica psa pove, da v pasji šoli nista bili, ker »trenutno delata na zaupanju«. Psico ima pol leta, rešila jo je s ceste. »To je taka muca, prijazna, nežna, nikomur ne bi nič storila.« Na vprašanje, ali se zaveda, da bi bil lahko žrtev otrok, zraven picerije je knjižnica, v katero zahajajo tudi najmlajši, je pribila, da »to ni mogoče, otroka gotovo ne bi napadla«.

»Ker sem hotela, da se čim prej neha, sem psu in mačku celo potisnila prst v rit. Reagirala sem s srcem, in ne z glavo, danes ne vem, če bi razprla gobec tujemu mačku, kot sem storila, in tudi psici sem ga razprla lastnoročno,« je dejala lastnica.

Vidic je pojasnil, da so pitbuli igrivi, toda pasma je bila vzgajana za pasje boje, trenirani so, da zdržijo močne bolečine, udarec po glavi ali druga bolečina pa ga v agresivnosti lahko še podžge. Konkreten napad je komentiral: »Vsak skrbnik psa bi moral imeti izpit, a na 30.000 mladičev, ki se skotijo v enem letu, ga pri nas opravi 1000 lastnikov. Prav je, da skrbnica dela na zaupanju, kar pa ne pomeni, da pes, ko se bo počutil ogroženega, ne bo napadel živali ali drugega človeka. Brez ukrepov bo napadel znova. Potiskati prst v anus je nestrokovno, verjeti, da ni mogoče, da bi napadel znova, prav tako. Maček je napad sicer preživel, velika sreča pa je, da se pes to pot ni počutil ogroženega s strani otroka, to bi se končal ogrozljivo.«