TRBOVLJE, DOLE PRI LITIJI – Trije Balohovi moški živijo v oglarski deželi Dole pri Litiji, njihova samotna kmetija se razprostira na 600 metrih višine, velika je sedem hektarjev in pol, a kaj, ko so njive neobdelane, travnike je že zdavnaj preraslo grmičevje, 63-letni poglavar družine Janez pa potoži, da je zemlje le za vzorec, vse drugo je ničvreden pesek.
Mati: Ne vem čigava, moja nista
Nimajo ženske roke, ki bi pomagala podpirati tri vogale hiše, svoj propadajoči dom pa so začeli šele zadnje čase malce obnavljati. Žena in mati jih je zapustila že pred davnimi 17 leti, ko sta bila Janez mlajši in Marjan še puhobradca. Enostavno je pograbila kovček in se odselila k staršem v Litijo. Enkrat samkrat sta jo odtlej danes 31-letni Marjan in leto dni starejši Janez po naključju zagledala prav v Litiji in jo pocukala za rokav. »Pa je odvrnila, da naju sploh ne pozna in da nisva njena otroka. Oče torej ves čas skrbi za naju,« ga je pohvalil starejši sin.
Navzven dajejo Balohovi videz sila preprostih in skromnih hribovskih ljudi, oče Janez je, denimo, na okrajno sodišče v Trbovljah prikorakal celo v ne najbolj snažnih delovnih gumijastih škornjih, pred sodnico Marjano Škerbic Čebela – ta na tem sodišču vodi kazenske postopke v okrožni pristojnosti – pa so v en glas zatrjevali, da je pri njih doma vse v redu in prav, da se imajo lepo in da so bolj složni kot kdaj prej.
Ko smo jih med čakanjem na razpravo zagledali pred stavbo sodišča, pa resnici na ljubo niso delovali tako. Vsak je stal sam zase, drug od drugega so bili oddaljeni nekaj metrov, niti pogledali se niso, najbolj je sameval prav oče, medtem ko sta si njegova sinova le tu in tam izmenjala kako škrto besedo.
Janeza starejšega so posadili na zatožno klop, obtožba na njegov račun pa je bila naravnost grozljiva. Zgodilo se je 3. avgusta 2012, ko se je Janez mlajši iz gozda vrnil pijan ter začel razgrajati in razbijati. Kot je pozneje modro ugotovil izvedenec za psihiatrijo, je bil tedaj tudi oče »srednje pijan, a v komplicirani opitosti«. V takem stanju se je namreč v njem sprožil afekt jeze in besa. Ko se je sin le pomiril in legel v posteljo, je oče v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti stopil do njega, prinašal pa je posodo z bencinom. Izlil ga je po sinu, postelji in tleh, nato pa vzel vžigalnik. Ko je videl, da je njegovega otroka zajel ogenj, se je mirno obrnil ter odšel iz hiše.
Janez mlajši bi kajpak umrl, če ne bi takrat bil doma tudi Marjan, ki je v hipu ukrepal in nekako mu je uspelo pogasiti gorečega brata. Ta se je zaradi hudih opeklin en mesec zdravil v kliničnem centru, do konca dni ga bodo na očetov poskus uboja spominjale brazgotine po rokah in nogah.
Je zdaj res vse 1 A?
Da se je nekaj hudega pri njih zgodilo le takrat, prej in pozneje pa nikoli, je razložil obtoženi Janez. »Jaz doma vse delam. Perem, kuham, pospravljam, kruh jima pečem, obdelujem dva majhna vrta. Janez je zdaj za določen čas kot mizar zaposlen pri enem, kjer štrihajo za Belinko, Marjan pa tam dela priložnostno. S tem, kar zaslužita, plačata položnice, ker so meni že pred nekaj leti vzeli socialno pomoč. Pomagata tudi, ko je treba poleti pokositi in pripraviti drva, živimo torej čisto normalno.«
Zakaj je storil, kar je storil?
»Tega si ne bi nikoli mislil. In to ravno jaz, ki se ognja sploh bojim,« je povedal in nadaljeval, da je takoj po sinovi vrnitvi iz bolnišnice skrbel za njega, mu kuhal in pral ter se mu opravičil, sin pa tudi njemu. »Problem je bil v alkoholu. Obljubil mi je, da ne bo več toliko pil, in res ga spije za 60 odstotkov manj, le tu in tam še kakšen pir. Tudi jaz pijem veliko manj, vsaj za 40 odstotkov manj. Na dan en ali dva pira, pa še to ne vsak dan. V resnici mi je popolnoma vseeno, če alkohol imam ali ga nimam. Ni potrebe, imam raje sok. Marjan pa... On pa tako in tako tako malo spije, da temu sploh ne moreš reči, da pije.«
In čeprav so bili pred sodiščem kot tujci, je Janez starejši pred sodnico zatrjeval, da je Balohove moške nesrečni dogodek še bolj združil, odtlej se sploh ne prepirajo več, raje so se posvetili obnovi precej razmajanega doma. »Lahko rečem, da je pri nas zdaj 1 A. Le tega se bojim, da bom zaprt. Kaj bo z njima, kateri bo bolj lačen? Ne znata kuhati, ničesar si ne znata pripraviti, ne poskrbeti zase. Skrbi me, kakšne ljudi bosta začela voziti k hiši.«
Oškodovanec je vzel v sodni dvorani roditelja v bran. Tudi Janez mlajši si ne želi, da bi mu zaprli očeta. »Precej raje bi videl, da ostane kar doma, saj pomaga. Kuha, vse dela.« Pravi, da je očetu že zdavnaj oprostil, »saj so se opekline lepo zacelile. Nisem mu sicer oprostil kar takoj, po vrnitvi iz bolnišnice ga še en mesec nisem niti pogledal. Kateri bi se pa po takem dogodku kar takoj pogovarjal?! Potem pa se mi je opravičil in rekel, da tega pri zdravi pameti ni naredil.«
Alkohola je zdaj pri hiši veliko manj, vztraja starejši sin Janeza starejšega. »Oče kak pir spije le še, ko dela. Saj je tudi prej pil bolj redko, in še ko se ga je napil, ni bil nikoli tečen. Raje je šel v posteljo. Jaz, ki sem prej res precej pil, pa se zdaj alkohola skoraj ne pritaknem več. Kakšen pir. Kadim pa še vedno,« je bil odločen Janez mlajši.
Tudi Marjan je hitel sodišče prepričevati, da Balohovi trije od dogodka le še tu in tam spijejo kako pivo. »Morda se tudi zaradi tega zastopimo bolje, ata pa poskrbi za vse, saj pere, kuha, obdeluje vrt.«
A naj sta sinova pred damo v črni kuti še tako hvalila svojega očeta, se ta vsaj na prvi sodni stopnji ne bo mogel izogniti zapahom. Marjana Škerbic Čebela ga je namreč obsodila na tri leta zapora.
Ni znal prositi milosti
Preprosti človek Janez Baloh starejši – pretilo mu je do 15 let zapora – v zaključnih besedah ni znal ponoviti besed, ki bi nujno spadale v zapisnik. Ni znal iskreno ponoviti, kako žal mu je, da je sina polil z bencinom in ga zažgal, ni znal sodnice prositi za milost. Trboveljska tožilka mag. Mira Polutnik Špringer se je sicer strinjala, da je v tej zgodbi olajševalnih okoliščin glede na izpovedi Balohovih kar precej, a je dejala: »Vendar moramo vedeti, da je obtoženi storil hudo zavržno kaznivo dejanje v domačem okolju, in to na škodo svojega sina. Glede na to zanj predlagam tri leta in osem mesecev zapora.« Balohov odvetnik Igor Grošelj je namesto klienta pihnil na dušo sodnici: »Niti oškodovanec noče, da oče odide v zapor. Uporabite omilitvena določila kazenskega zakonika, izrecite mu pogojno obsodbo.« Toda prvostopenjska sodba v imenu ljudstva se je glasila, da bo Baloh odšel sedet.