PREISKAVA

Pijača in pecivo, nato ga je umoril

Objavljeno 18. julij 2012 10.36 | Posodobljeno 17. julij 2012 21.30 | Piše: Vojko Zakrajšek

Umor Petra Odenkirchna pri Brestanici po 15 letih še ni pojasnjen.

Sotelsko 31, kraj umora. Foto: Vojko Zakrajšek

SOTELSKO – Petnajst let je dolga doba in zdi se, da je umor nemškega državljana Petra Ludwiga Odenkirchna že pozabljen. Krvavega dogodka, v katerega so, kot vse kaže, vpleteni le nemški državljani, pa ni mogoče razrešiti in končati brez tesnega sodelovanja z nemškim sodstvom in policijo. Naši kriminalisti so tamkajšnjim kolegom že davno odstopili vse izsledke preiskave zločina, odgovora pa še vedno ni.

Kmalu se je zataknilo

Dejstvo je, da je policija kmalu prišla na sled mogočemu storilcu, toda zadeva se je nekje zataknila. Obstajajo pričevanja, tudi motiva ni težko prepoznati, obstajajo tudi imena morebitnih osumljencev in pomanjkljiv alibi enega od njih za čas zločina. Sprašujemo se, kaj ovira postopek, ki ves čas poteka v dveh državah. Uradno velja, da je sodelovanje med nemško in slovensko policijo zgledno, rezultata pa ni in ni. Ko so 1. julija 1997 v lično prenovljeni hiši v Sotelskem 31 pri Brestanici našli truplo Petra Odenkirchna, je bilo prvo mnenje dežurne zdravnice, ki je pacienta poznala, da je smrt najverjetneje nastopila zaradi odpovedi srca. Čudna ugotovitev, če vemo, da je truplo ležalo na tleh, zavito v odejo.


Dejstvo je, da sprva nihče ni pomislil na zločin. Ni bilo opaziti krvnih madežev, sledi krogle v zidu ali česa podobnega. Tudi Rudi B., Petrov prijatelj, ki je Nemca našel, ni ničesar posumil. Obvestil je policijo, po zdravnikovem ogledu so poklicali mrliško službo, ki se je precej namučila, da so zajetnega pokojnika odnesli iz hiše. Pri tem so v sobi, kjer je na tleh obležal Odenkirchen, napravili pravi nered. Za seboj so pustili kopico sledi, kar je pozneje kriminalistom povzročilo nemalo težav.

Šele med sanitarno obdukcijo v mrliški vežici krškega pokopališča je oglednik na truplu opazil strelno rano, po tem odkritju pa so šele odredili sodno obdukcijo. Stekel je postopek preiskave umora, obveščeni so bili kriminalisti in preiskovalni sodnik.

Priseljenec iz Nemčije

Peter Odenkirchen, rojen 1937, je po ločitvi v Nemčiji spoznal Lilijano Šarenac iz Sotelskega in z njo je v zunajzakonski skupnosti preživel 22 let, večji del v Nemčiji, leta 1993 pa sta v Sotelskem kupila staro hišo. Ona je leta 1996 umrla, od tedaj je Nemec v hiši živel sam.

Nekaj dni preden so našli truplo, je več ljudi pred Petrovo hišo videlo črn avto. Bilo je v sredo, 25. junija 1997, to je dan, ki so ga po obdukciji določili za dan smrti. Vozilo z nemško registracijo tedaj ni vzbujalo sumov, saj so Odenkirchna včasih obiskali tudi znanci iz domovine. Podobno vozilo z začetnimi registrskimi črkami Aa (Aachen) je stalo pred hišo tudi nekaj mesecev prej; takrat je Petra obiskal znanec Bodo Janssen iz Aachna. Pomemben pa je podatek, da je Bodo Janssen brat Uda Janssna, Petrovega odvetnika iz Aachna, ki je za pokojnika urejal finančne posle in ga tudi zastopal v nerešenem zapuščinskem primeru po pokojni partnerici. Sled se je zdela zelo vroča in kriminalisti so se prek Interpola povezali z nemškimi kolegi. Ti so se resno lotili preiskave. Ne glede na to, da se je umor nemškega državljana zgodil v Sloveniji, so odprli dosje.

Pretežko truplo

Balistični strokovnjaki so ugotovili, da je storilec uporabil pištolo večjega kalibra tujega izvora, ki je v Sloveniji redkost. Sprožil je dvakrat, prva krogla je Odenkirchna le oplazila in se zarila v zid, druga je bila usodna. Po najdenih sledeh so kriminalisti sestavili potek dogajanja: pokojni Nemec je obiskovalca nedvomno poznal, saj ga je povabil v hišo in mu postregel pijačo. Na mizi je ostala skleda s pecivom, zato so sklepali, da je sprva med njima tekel pogovor in se pozneje sprevrgel v spor ter nazadnje v umor.

Priče so povedale, da je sumljivo vozilo stalo pred hišo več ur, do večera. Opazila ga je soseda, ki je tistega dne dvakrat prišla do Petrovega domovanja, ker pa je mislila, da ima sosed pač obiske, ni vstopila. V tem času je neznanec premaknil svoje vozilo bliže hiši in odprl prtljažnik (tudi to so opazili sosedje), po čemer so preiskovalci sklepali, da je nameraval truplo naložiti in odpeljati. Dejstvo, da je bilo truplo zavito v odejo, kaže na poskus prenosa trupla, toda zaradi velike teže je storilcu to spodletelo. Nazadnje je storilec žrtvi vzel ključe, zaklenil hišo in se odpeljal s kraja zločina. Imel je srečo, da so umor odkrili šele po nekaj dneh.

Pri temeljiti preiskavi hiše so na omari našli 25.000 mark gotovine in potrdilo o dvigu denarja, ki dokazuje, da je Odenkirchen 25. februarja 1997 v krški banki dvignil okoli 50.000 mark. Nekaj je potrošil, preostanek pa je ostal v hiši, kar napeljuje na sklep, da storilec ni iskal denarja. Krvava zgodba vodi do bratov Janssen iz Aachna. Nemški varnostni organi so pri Petrovem odvetniku Udu Janssnu in njegovem bratu Bodu – ta je imel finančne težave – opravili hišno preiskavo in preverili njun alibi za čas umora.

Pri odvetniku Udu so našli potrdilo, iz katerega je razvidno, da mu je umorjeni Odenkirchen leta 1996 izročil oziroma posodil ali zaupal za plemenitenje 280.000 mark. Toda Udo Janssen je privlekel na dan tudi potrdilo, ki naj bi dokazovalo, da je 30. aprila 1997 ta denar, z obrestmi vred, Petru vrnil. A sporen je podpis na potrdilu in grafološka preiskava ni dala zanesljivega odgovora, ali je na papirju res pokojnikov podpis ali gre za ponaredek.

Morda je bil obisk Udovega brata Boda pri Petru Odenkirchnu aprila 1997, nekaj mesecev pred umorom, povezan s tem. Kot rečeno, Bodo Janssen je imel finančne težave, le občasno je bil zaposlen in tu je še pomembna podrobnost – za čas umora nima trdnega alibija. Ko so nemški kriminalisti po več pogovorih razglasili Boda Janssna za mogočega osumljenca, se je ta odločil za molk in končal sodelovanje v preiskavi. Glede na opisano so seveda upravičena pričakovanja, da se preiskava umora Petra Odenkirchna po petnajstih letih konča. Glavne poteze pa morajo povleči nemški varnostni organi. 
 

Uničen morda ključni dokument

Odvetnik Udo Janssen naj bi Petra Odenkirchna prevaral, sum, da se je to res zgodilo, pa temelji tudi na podatku, da odvetnik tudi nemškim preiskovalcem do zdaj ni hotel odkriti imena človeka, ki naj bi plemenitil pokojnikov denar. Izgovoril se je, da sta s tem človekom sicer podpisala pogodbo (o posoji Odenkirchnovega denarja), toda dokument je, žal, uničil. Naključje?

 

Deli s prijatelji