LJUBLJANA – »Nisem ustrelil Mustafe, pretreslo me je, ko sem izvedel, da je mrtev.« Tako je tik pred oprostilno sodbo 31. marca 2010 na ljubljanskem okrožnem sodišču po večmesečnem molku zatrdil takrat 24-letni Radenko Đurđević. Na prostost je lahko odkorakal zaradi pomanjkanja dokazov, čeprav so po mnenju sodišča najdeni smodniški delci na njegovih rokah in obleki govorili o tem, da je bil tistega usodnega 19. januarja 2009 na kraju dejanja. Po pritožbi so nato višji sodniki menili, da je streljal prav on, saj naj bi tako hotel pomagati svoji sestri Anji, ki naj bi jo 28-letni Rastoder zvlekel v svet odvisnosti. Sodišče mu je za kaznivo dejanje uboja prisodilo 12 let zapora, a na koncu niti ta sodba ni zdržala, saj so jo vrhovni sodniki razveljavili in sojenje vrnili višjim sodnikom. Ti pa so nato sklenili, da naj o vsem skupaj od začetka spet odločajo okrožni sodniki.
In res se je včeraj pod okriljem petčlanskega sodnega senata, ki ga vodi ljubljanski okrožni sodnik Martin Jančar, spet začela glavna obravnava. Da tudi tokrat ne bo šlo zlahka, je bilo mogoče razbrati že iz besed Đurđevićevega zagovornika Mihe Kuniča. Ta je svojo zahtevo o zaslišanju dveh kriminalistov in enega tehnika, ki so takrat na kraju dogodka preiskovali zločin, podkrepil z dejstvom, da iz fotografije iz spisa izhaja, da so forenziki pred vhodna vrata pokojnega Rastoderja namestili opremo, ki so jo pozneje potrebovali pri izdelavi forenzičnega poročila. Dva sodna izvedenca, balistik Janez Golja in medicinski sodni izvedenec Alfred Šerko, kot je nadaljeval Kunič, pa sta v dopolnjenem mnenju navedla »in skoraj z gotovostjo trdila, da sta bila prva dva strela zoper Mustafo izvršena že zunaj stanovanja pokojnega Mustafe«. Smodniški delci bi tako lahko bili tudi pred vhodnimi vrati pokojnika, kamor so pre dtem svojo opremo naložili forenziki, zaradi česar obramba meni, da so ti »kontaminirali kraj dogodka«.
Smodnik edini dokaz
Kunič nadalje opozarja, da že vrhovni sodniki v sodbi nalagajo zaslišanje vseh treh policistov, »saj so njihove izpovedbe povsem različne«. Pri tem spomni na zagovor obtoženega, da ga je eden od kriminalistov obiskal v zaščitni obleki, »kar pomeni, da si je najprej ogledal kraj dogodka ter nato odšel do stanovanja obdolženega«. Iz znanstvenih člankov iz tuje literature, ki jih je, kot pravi Kunič, Golja ocenil kot »izjemno verodostojne«, pa je mogoče prebrati, da je na tisti osebi, ki vstopi v zaprt prostor, v katerem se je streljalo, »celo več karakterističnih delcev kot na strelcu, in to tudi daljše časovno obdobje«.
Glede na to, da so smodniški delci (dva so izluščili na obtoženčevi levi roki, dva pa na majici) edini forenzični dokaz zoper Đurđevića, se obramba seveda sprašuje, ali bi se tako lahko kontaminiral. Sodni izvedenec Golja je na enem od sojenj povedal, da sta dva delca na roki res malo za strelce, a da se ju da odstraniti z intenzivnim čiščenjem. »Možno, da je obtoženi streljal ali bil le navzoč v sobi, v kateri se je streljalo,« je menil. Tožilka Helena Zobec Dolanc je očitke glede kontaminacije zavrnila in pojasnila, da so bili tulci najdeni pri odprtih vratih. Menila je tudi, da sta kriminalista o dogodku govorila ves čas enako, in ne različno.
So prijeli pravega storilca?
Đurđevićev zagovornik je sicer ves čas prepričan, da bi morali organi pregona končno najti pravega storilca. Prepričan je, da bi morali zaradi mamil in nekega denarja soditi Rastoderjevemu prijatelju Binetu Jovanoviću. In čeprav je bil ta že zaslišan v prejšnjem postopku, ko je zatrjeval, da se ni nikoli pečal z mamili, je na začetku leta 2012 pri Brescii padel v roke policistom z več kot štirimi kilogrami kokaina.
Đurđević je sicer ob prijetju sprva dejanje priznal, a si je nato, ko je primer končno prišel do sodišča, premislil. »Policija ga je namesto za dovoljenih 48 ur pridržala za kar 64, ves ta čas so pritiskali nanj, da se je nazadnje zlomil in priznal. Po več kot 60-urnem mučenju ni več vedel, kaj govori in podpisuje,« je pojasnjeval Kunič. Obtoženi je včeraj molčal, tako da je sodnik le prebral njegov zagovor tik pred koncem prvega sojenja. Takrat je povedal, da so ga na policiji dolgo zasliševali, da zaradi prižgane luči vso noč ni mogel spati, ko so ga zjutraj zbudili, pa mu je policist dejal, da je umor priznala njegova mama, da bi ga rešila. Policisti so nato začeli pritiskati nanj, naj končno pove, kaj se je zgodilo, in na koncu mu je kriminalist napisal izjavo, ki jo je on, da bi se vsega rešil, samo podpisal.
Osem krogel
Mustafa Rastoder, ki je bil zaposlen v varnostnem podjetju in je opravljal delo varnostnika v BTC, je bil ustreljen okoli dveh zjutraj 19. januarja 2009 v ljubljanski Šiški. Medtem ko je na kavču gledal televizijo, je krvnik vdrl v stanovanje. Kot je pokazala preiskava, ga je moral presenetiti, saj je bil zjutraj, ko so ga našli mrtvega, še zleknjen na kavču, v rokah pa je stiskal daljinski upravljalnik. Prizor naj bi tako spominjal na tipične mafijske likvidacije, ki smo jih sicer vajeni iz hollywoodskih filmov. Storilec ga je petkrat ustrelil v srce, enkrat v glavo, tilnik in nogo. Kot kaže, je moral pokojni poznati storilca, saj pes, ki je bil takrat ob pokojnem, tiste noči ni lajal.
