LJUBLJANA – Zgodila se je družinska tragedija. Pri Komendi je brat vzel življenje svoji sestri. Tožilstvo je bilo prepričano, da se ji je tako brezobzirno maščeval, ker ji je dolgoval za življenje pod isto streho, za nekaj dni pozneje pa je bila napovedana dražba, na kateri bi po njenem predlogu prodajali njegovo dvanajstino hiše. Jožef Peterlin je govoril, da to sploh ni res.
Usodnega 3. novembra lani ga je Antonija Jenko baje poslala v trgovino po rebrca, a so se ji zdela premastna, zato je bila jezna, očitala mu je, da je norec za v norišnico, in čez hip stala pred njim z rezilom v roki: »Zgin', zgin', nor'c!« Odtlej pa tema v njegovi glavi.
Tožilstvo je vztrajalo, da je šlo za umor, a ker je bilo jasno, da imajo opraviti s človekom z vprašljivo prištevnostjo, zanj ni zahtevalo najvišje mogoče kazni, to je 30 let zapora, ampak 18 let. Peterlinov odvetnik Andrej Žabjek je bil prepričan, da to ni bil ne umor ne klasični uboj, ampak kvečjemu uboj na mah (zagroženih do 10 let zapora), in menil, da moški z zatožne klopi sploh ni za zapor, ampak za zaprti oddelek psihiatrije. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo nekje vmes: bil je uboj, kazen pa 12 let zapora.
V pritožbi na višjo sodno instanco so organi pregona ponovili zahtevo po 18 letih zapora, predstavnik obrambe pa bi imel milejšo kazen in prisilno psihiatrično zdravljenje. Toda senat ljubljanskih višjih sodnikov, v katerem so bili Stanka Živič, Alijana Ravnik in Igor Mokorel, je okrožnemu kolegu Zvjezdanu Radonjiću sporočil, da je vse storil tako, kot je treba, zato so potrdili vse, kar je razsodil rekordno hitro, po le eni izpeljani obravnavi.
Res je, da si je Peterlin, ki je naklepno večkrat zabodel Antonijo, želel njene smrti, a res je tudi, da je človek duševni bolnik, ki ga v dejanje ni gnalo maščevanje zaradi premoženjskega spora, sprožitveni element je bila njegova paranoidna shizofrenija, prepričan je bil in verjel je, da mu hoče sestra storiti nekaj žalega.
Že večkrat je bil zdravljen v Polju, leta 2010 je bil nekaj mesecev hospitaliziran in ves čas bivanja na psihiatriji je bil prepričan, da so povsod nastavljene kamere in da ga nekdo spremlja na vsakem koraku. Ko so ga oktobra odpustili, je doma zdržal le slab mesec, nato pa se je vrnil v ustanovo. Takrat mu je glas naročal, naj si vzame življenje. Do marca 2011 je ostal tam, niti ob odpustu mu samomorilske misli še niso povsem izginile iz uma. V Polje se je spet vrnil junija in tam ostal do novembra. Preganjali so ga neobstoječe osebe in neobstoječi glasovi.
Tožilstvo s pričami – najbližnjimi Antonijinimi sorodniki, katerih izjave so napeljevale na sum, da je Jožef namišljeni umski bolnik, v resnici pa je popolnoma zdrav – je zaman prepričevalo višje sodnike, da je pri zdravi pameti in pri polni zavesti zagrešil zločin vseh zločinov.
Tudi odvetnik Žabjek je zaman razlagal, da je bil njegov klient močno razdražen zaradi prepira, za katerega je dala povod z rebrci nezadovoljna Antonija, ko mu je očitala, da je nor. Tak izraz laiki pač uporabljajo za nekoga, s katerega duševnostjo se poigrava bolezen, in to je po Žabjeku v Peterlinovem primeru čista resnica. Je duševni bolnik, zato ne bi smel oditi v zapor, ampak tja, kjer je bil že precejkrat, torej na psihiatrijo. Toda višji sodniki v sodbi v imenu ljudstva menijo, da v njegovem primeru ni potrebe po premestitvi v bolnišnično ustanovo, saj bo imel obsojenec kar 12 let časa za zdravljenje tudi v zaporu, kjer je baje dobro poskrbljeno za psihiatrično pomoč.
