Peter iz zapora za napad krivi druge

JESENICE – Pred leti sta se spoznali v srednji tekstilni šoli v Kranju. Obema je ime Petra, letnik 1980, ena je bila doma na Jesenicah, druga je prihajala iz Kranjske Gore. Njuni poti sta se prekrižali v šolskih klopeh, nato sta izgubili stike. Petra iz železarskega mesta se je poročila in prevzela priimek Potočnik, Petra iz Zgornjesavske doline se je po poroki pisala Rant. Znova sta se našli, ko je imela prva Petra že dveletnega sinčka.

»Postali smo neke vrste družina, saj je moja mami začela živeti s stricem Petrinega moža,« pravi Rantova: »Družili smo se, negovali stike, potem pa sem po tistem, ko sta imela z možem Petrom že tretjega sina, izvedela, da med njima ni vse idealno. Veliko podrobnosti je, ki so pripeljale do tistega usodnega dne lani poleti, ko je Petru razsodnost šla v nič in je storil usodno napako, čeprav sta medtem dobila še četrtega sina.«

Enaindvajsetega julija lani, bilo je med drugo in tretjo popoldansko uro, se je Peter Potočnik sredi blokovskega naselja na Koroški Beli po prepiru z ženo in materjo njunih štirih otrok nadnjo spravil s švicarskim nožem. Kdo ve, kako bi se vse skupaj končalo, če se ne bi vpletla Jeseničana Sandi Kamberi in Meho Jusufagić, ki sta se po naključju znašla blizu. Slednji je, potem ko je poskušal pomiriti spor, dobil vbodno rano, ki mu jo je zadal Potočnik, a ga je, čeprav je bil ranjen, do prihoda policistov obvladal. Jeseničana sta si z nesebičnim dejanjem, ki bi Meha lahko stalo življenje, ob koncu leta prislužila medalji za hrabrost. Še prej je kranjsko sodišče Petru Potočniku odmerilo dolgoletno zaporno kazen sedmih let in dveh mesecev zapora.

Čeprav so mu sodno zapečatili usodo, je obsojeni ohranil pristne stike s Petro Rant, ženino sošolko. Na njen naslov so začela prihajati pisma iz zapora. »Peter želi javnosti povedati svoje, saj me je prosil, naj se predstavi njegovo pisanje,« pove Rantova. Med kupom pisem smo lahko prebrali: »Na otroke veliko mislim, čeprav ne dobim nobenih informacij, kako so in kako se rihtajo. Pisal sem jim, pa ni nobenega odgovora. Vse papirje od sodišča in pričanj skrbno čuvam, da jim jih bom pokazal, ko malo odrastejo in bodo razumeli, kdo je vse to skuhal, kdo je razbil družino in jim vzel očeta.« Potočnik piše, da nihče, ki ni okusil zapora, ne ve, kako je v njem: »Nimam moči, da bi se boril proti sistemu, ki nekaterim omogoča, da se poigravajo s tujim življenjem.« Vsak teden prispe najmanj eno pismo izza jetniške ograde: »Težko mi je, ker otroci mislijo, da sem za vse jaz kriv, da sem jih hotel ubiti, da so zaradi mene ostali brez hiše in tako naprej. Žalostno za zjokat.«

»Peter je bil za otroke najboljši, to vem, ker smo se veliko družili. Nemogoče je spregledati njegovo željo, da bi jih spet videl in objel. Najmlajši trije so bili zelo navezani nanj, le starejši sin je bil bolj vesel, kadar je bil s starimi starši,« pove Rantova. V pismih naletimo na morda preroške Petrove besede: »Čisto sem zamorjen, ko mislim na vse krivice, ki so bile storjene nad menoj in se še bodo zgrnile nadme. Vse, za kar sem se trudil, je bilo zmanipulirano in počasi načrtno uničeno. Vsak dan mislim na moje otroke, na moje male vampke. Kaj delajo? Kako se imajo? Ali so v redu? Ali imajo kuhano? Ali so lačni? Ali je najmlajši redno previt? Mislim tudi na prijatelje, ki ste mi v oporo. Vsak od vas točno pozna mojo zgodbo o trpljenju. O tem, kdo je izvajal nasilje, kdo me je prostorsko in denarno omejeval. Vse je bilo totalno načrtovano, le da takega konca, ki se je zgodil, ni nihče pričakoval. Tudi sam ne!«

Petra Rant v rokah podrži dva lista popisanega papirja: »Težko je pisati pisma v zapor človeku, ki je obsojen na dolgoletno zaporno kazen. Včeraj sem pisala dve strani debele tri ure. Veliko besed je o tem, naj potrpi, naj zdrži. Ne predstavljam si, da bi bila en teden zaprta, njega čakajo dolga leta za zapahi za trenutek nerazsodnosti.« Skupna prijateljica Metka Rassinger, ki se je z Gorenjskega preselila v Posavje, prav tako Potočniku pošilja pisma v zapor: »Spoznala sem ga, ko je bil v Stolovniku blizu Brestanice, nekaj kilometrov od mojega doma. Že prej sem od Petre slišala veliko dobrega o njem, predvsem o tem, kako se trudi za svoje otroke. Iz vrst članov Jehovovih prič, ki jim je pripadal del moje družine, sem izvedela nekaj o njegovi ženi Petri, tudi ona je bila nekaj časa njihova članica. Ni čudno, da je Peter po vsem tistem, kar se mu je dogajalo, storil to, kar je. Ne podpiram tega, kar je naredil, naj bo to jasno! Toda ob tem, ko se mu je sodilo, bi morali razumeti tragiko zgodbe Petre in Petra Potočnika v celoti. V tem trenutku, ko mora biti v zaporu, otroci pa so prepuščeni življenju brez njega, so največji reveži prav oni.«

Malo pred božičnimi prazniki so Petra Potočnika s Povšetove v Ljubljani premestili v novomeški zapor. O tem je zapisal: »Iz hotela s petimi zvezdicami so me premestili v hotel z minus dvema zvezdicama. Tu je obup! Ni tople vode v veceju, ni televizije ali radia. To je res zapor, kot ga vidiš v filmu. Pišem pismo kar na postelji, ker je miza tako umazana. Vprašal jih bom, če mi dajo kakšno krpo in čistila, da bom vsaj malo počistil.« Petra Rant pravi, da mu bo kmalu odposlala pismo, v katerem je med drugim napisala: »Želim ti vse najlepše in da boš dokazal, da si bil ti tisti, ki si bil vsa ta leta zlorabljan. Upam in molim, da ti bodo vsaj tokrat prisluhnili in da se čim prej vrneš na prostost.«