Pet let ni videla sina, zdaj ga išče policija

CELJE – Celjski policisti so v začetku junija dobili prijavo, da mama že dlje pogreša 42-letnega sina Zdenka Šego. Nenavadno pri tem je, da naj bi bil pogrešani brezdomec, nazadnje pa naj bi se z mamo po telefonu pogovarjala maja pred petimi leti, torej leta 2011. Od takrat mati s sinom ni imela nobenega stika več. Izvedeli smo, da naj bi živela na območju Frankolovega v občini Vojnik. Poizvedovanje nas je pripeljalo vse do naselja Stražica, a tam do hiše, v kateri naj bi živeli Šegovi, nismo prišli, saj domačini nikogar s tem priimkom ne poznajo ali pa o družini niso želeli govoriti in so se raje zavili v molk.

Kljub temu nam je neuradno uspelo izvedeti, da naj bi mama in sin še pred desetletjem živela pod isto streho. Leta 2008 pa da je bil Zdenko od nje deložiran. Vse od takrat se je potikal po okoliških krajih in vaseh. Čeprav naj bi bil brezdomec, pa menda v Celju, v hiši, v kateri brezdomcem ponudijo toplo posteljo in tudi hrano, nikoli ni bival. V začetku junija, ko mati torej ni videla niti slišala sina že pet let, pa je o tem, da ga ni, obvestila policijo. Zdenka so najprej iskali sami in za njim poizvedovali tudi na krajih, kjer se večinoma zadržujejo brezdomci, a ker to ni obrodilo uspehov, so se zdaj obrnili še na širšo javnost. Če bi torej kdor koli prepoznal Zdenka ali vedel, kje je, prosijo, naj o tem obvesti najbližjo policijsko postajo, pokliče na telefonsko številko 113 ali anonimni telefon policije 080 1200. Pogrešani je visok 170 centimetrov in je močnejše postave. Ima svetlejše oči in posivele kostanjeve lase.

Izginotje največkrat posledica stiske

Iskanje pogrešanih pri nas sicer urejata dva zakona: zakon o nalogah in pooblastilih policije ter zakon o kazenskem postopku, v katerem je tudi določeno, da lahko organi za notranje zadeve, torej policija, razpišejo iskanje oseb, ki so pogrešane in se iščejo, pri čemer je policiji naložena splošna naloga varovanja življenja in osebne varnosti ljudi, in iskanje oseb, za katere ni nujno, da so povezane s kaznivim dejanjem. Na podlagi tega zakona lahko policija objavlja fotografije iskanih oseb tudi v medijih, zaradi spoštovanja osebne sfere svojcev pa je v primerih, ko njihovo izginotje ni povezano s sumom kaznivega dejanja, za objavo fotografije potrebno soglasje svojcev. Osnovne podatke o pogrešani osebi, splošnih okoliščinah pogrešanja in fotografijo pogrešanega lahko torej policija objavi tudi na svojih spletnih straneh izključno s soglasjem svojcev, medtem ko lahko pogrešanje osebe prijavi vsak, ne glede na to, ali izvira iz družinskega, delovnega ali širšega okolja osebe.

Običajno se pogrešani po nekaj dneh pojavijo živi in zdravi in začasna odsotnost ni povezana s kaznivim dejanjem. Največkrat se izkaže, da je začasen odhod od doma posledica konfliktov, še zlasti pri mladih so to osebne stiske, neurejene razmere doma, v šoli in drugje. Predvsem mladi pa pogosto odidejo od doma tudi zaradi raziskovanja in morda niti ne pomislijo, da s tem nakopljejo skrbi najbližjim. Žal se je že zgodilo tudi, da so se za navideznim odhodom osebe skrivala huda kazniva dejanja. »Kot pogrešano osebo policija obravnava tisto, ki je iz znanih ali neznanih vzrokov odsotna iz določenega okolja in je policija o tem obveščena ali to sama zazna ter za njeno izsleditev izvede določene ukrepe. Zmotno je mišljenje, ki se pojavlja v javnosti, da je glavni element za status pogrešane osebe časovni dejavnik odsotnosti iz okolja. Pri pogrešanjih je treba namreč nujno upoštevati logično sprejemljiv čas pogrešanja in vidik navad osebe, običajev, vedenja, socialnih stikov ali poklicne dejavnosti,« pravijo na policiji.