Pasjemu mučitelju tri mesece aresta

KRŠKO – Ne zgodi se prav pogosto, da višje sodišče popolnoma spremeni odločitev prvostopenjskega, a nedavna odločitev ljubljanskih višjih sodnikov bo zagotovo razžalostila Antona Simoniška iz Dolenjega Leskovca pri Brestanici, razveselila pa ljubitelje psov in člane društev proti mučenju živali. Ne velja namreč več razsodba krškega okrajnega sodišča, ki je Simoniška zaradi Bonijeve smrti obsodilo na pet mesecev pogojnega zapora, na Slovenskem smo namreč dočakali precedenčno sodno odločitev v imenu ljudstva zaradi mučenja živali: Tri mesece zapora.

S privezanim iskal lovce

Okrutna zgodba, ki jo je bilo slišati na lanskem okrajnem procesu v Krškem, je razburjala Slovenijo. Tožilstvo je namreč v obtožnem predlogu zatrjevalo, da je Simonišek 7. oktobra 2009 prijaznega, le dobro leto starega mešanca med labradorcem in zlatim prinašalcem, tako mučil, da ga je z vrvjo privezal na avtomobil in ga vozil dober kilometer, da je nemočna žival poginila. Obtožni predlog je omenjal vlečenje telesa živali po asfaltu, izkrvavitev iz blazinic, zadušitev ali zlom tilnika.

Najverjetneje vse skupaj ne bi nikoli niti prišlo na dan – policija se zagotovo ne bi tako zavzeto lotila preiskave zaradi ene pasje smrti –, če Simoniška ne bi opazovala skupina uslužbencev krške jedrske elektrarne, ki je imela tistega dne najet lovski dom Brestanica, v katerem so praznovali jubilej sodelavca.

S psom, privezanim za avtomobil, se je namreč pripeljal pred ta dom, misleč, da so v njem lovci. Krčan Dejan Žajber je na sojenju pripovedoval: »Najprej sem videl vozeč avto, za katerim je tekel pes. Najprej sploh nisem videl, da je privezan na avto. Voznik nas je spraševal, ali je med nami kak lovec, da bi pokončal žival. Ker ga ni bilo, je psa znova privezal na avto in se znova odpeljal. Kuža je bil ves okrvavljen, tačke je imel popolnoma krvave. Po nekaj metrih je padel. Čez kakih 10 minut se je avto vrnil, živali ni bilo več.«

Iskali so ga in njegovo truplo odkrili v živi meji nekaj 100 metrov od doma. Govorice so se po kraju razširile kot blisk, šokirani živelj se je spraševal, le kaj mora biti narobe s človekom, da tako okrutno obračuna s svojo živaljo. Še večji šok je sledil, ko se je razvedelo, da Boni sploh ni pripadal Simonišku, temveč 30-letnemu Lojzetu Žibertu.

Prijazen, še
otrok ga je jahal

Kmalu po dogodku je tiskovni predstavnik tedanje Policijske uprave Krško Robert Perc za Slovenske novice povzel osumljenčevo izjavo, da je Boni zahajal k njegovi psički in da je »to bil razlog, da se je hotel znebiti psa«.

Ko pa je napočil čas za sodni proces, je pravno poučeni Simonišek popolnoma obrnil ploščo, da bi čim bolj olajšal svoje tegobe. Boni nič več ni zalezoval njegove psičke, temveč je napadel njegovo hčer. »Pes se je več dni potikal po naši domačiji, napadel mojo dveletno hčer in jo podrl na tla. Deklica je začela jokati, žena pa je kričala, naj ga ubijem. Takrat sem v roki ravno držal palico, saj sem postavljal električnega pastirja. S tem kolom sem žival večkrat udaril, tako da se je sesedla in ni kazala znakov življenja.« Šele potem je bojda psa zvlekel v grmovje.

Ker je to vselej v prid obtoženemu, se je Simonišek na sodišču tudi pokesal: »Mi je pa za to, kar sem storil, žal.«

To je bilo tudi prvo opravičilo, ki ga je dočakal Žibert. Povedal nam je, da je imel njegov sin Luka Bonija zelo rad. »Božal ga je, ljubkoval, in ko sta se igrala, ga je včasih tudi zajahal, vendar nismo imeli s psom nikoli niti najmanjših težav. To je družinski pes, zato smo se tudi odločili za mešanca teh dveh pasem.«

Čeprav je na lanskem sojenju okrožni državni tožilec Robert Renier za Simoniška, ki je še vedno predsednik združenja rejcev konj posavske pasme in bi od takega človeka pričakovali popolnoma drugačen odnos do živali, zahteval štiri mesece zapora, je sodnica Marija Breznik izrekla pogojno kazen.

Spremenjena odločitev višjih sodnikov pa je zagotovo zadovoljila tudi tožilca Renierja, ki je takoj napovedal pritožbo na okrajno sodbo, se spraševal, kaj mora človek v tej državi storiti, da za takšno krutost dobi zaporno kazen, naposled pa še citiral indijskega politika Mahatmo Gandija: »O veličini naroda in njegovi moralni zavesti lahko sodimo po tem, kakšen je njegov odnos do živali.«