Ovadeni balonar trdi, da ga potniki niso ubogali

LJUBLJANA –  Leto in devet mesecev po eni od največjih svetovnih balonarskih tragedij bo moral 45-letni Velenjčan Miro Kolenc prvič prikorakati na sodišče. Preiskava je trajala dolgo, saj so se morali policisti pošteno potruditi, da zadovoljijo apetite tožilcev, ti pa potrjujejo našim informacijam, da so proti balonarju šele pred dobrim mesecem vložili zahtevo za preiskavo na ljubljanskem okrožnem sodišču. Trinajstega maja bo Kolenca zaslišala preiskovalna sodnica Marjutka Paškulin.

Če in ko mu bodo sodili zaradi kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti, mu bo pretilo do osem let zapora oziroma le leto in kak mesec za vsako od smrtnih žrtev njegove domnevne malomarnosti, ker je 23. avgusta 2012 v vremenu, ki je bilo vse prej kot primerno za letenje, v ogromno košaro balona vzel 31 potnikov, se podal pod oblake, končalo pa se je z mrtvimi Eriko Ferlan, Emo Zelko in njenim možem Petrom ter tremi člani ljubljanske družine, komaj 11-letno Aljo, njenim očetom Izidorjem Prevodnikom in materjo Bojano Groznik.

Še zastave niso plapolale

Je bil Kolenc res tako pogolten na tistih nekaj fičnikov, ki jih je zaslužil s komercialnim poletom, čeprav bi kot poznavalec iz vremenskih napovedi moral razbrati, da se bodo že zjutraj nad Slovenijo zgrnili temni oblaki, ki bodo s seboj prinesli močan veter, torej bo tistega jutra ozračje zelo neprijetno za balonarje?

Na lanski spominski maši za smrtne žrtve tragedije, ko se je narava na Barju kruto poigrala s pristajajočim balonom, da ga je odbilo od tal, nato je treščil v drevo, se prevrnil in zagorel, nemočni ljudje pa so popadali iz košare, se je sin umrlih Zelkovih, Edo, spominjal usodnega jutra. »Zjutraj sem pogledal radar na telefonček in čez polovico Slovenije je bila velika nevihta. Rekel sem si, da v tem pa nihče ne bo letel. Je pa tako, da tudi če greš na avtobus, zaupaš šoferju, in če vidiš, da vozi prehitro, mu ne boš težil in rekel, naj te spusti z avtobusa. Moraš mu zaupati.«

In čeprav so tudi nekateri preživeli (več jih je dolgo ležalo v komi in je pravi čudež, da so preživeli) govorili o jutru, ki je postajalo vse bolj temačno, je Kolenc v pogovoru s policisti to odločno zanikal. Tako kot velevajo pravila, je pravil, je že dan prej na Arsovih spletnih straneh spremljal vremenske razmere in napovedi. Še več, za varnost potnikov se je toliko žrtvoval, da se je v noči pred poletom odpravil pred ljubljanske Križanke, od koder se je okrog 3. ure zazrl proti zastavam na mestnem gradu in ugotovil, da te v jasnem vremenu popolnoma mirujejo.

Po nekaj urah in spuščanju helijevih balončkov se je odločil, da vzletijo z Brda. Pozdravil je potnike, ki so opremljeni s fotoaparati kajpak komaj čakali na nepozabno dogodivščino, in kmalu so poleteli proti prekrasnemu Krimu. Veter je pihljal ravno prav, oblakov ni bilo, vidljivost je bila odlična, skratka, vreme je bilo brezhibno, je vztrajal Kolenc in razlagal, kako so bili njegovi varovanci navdušeni, ko so na višini kakšnih 900 metrov lahko fotografirali Alpe, Nanos, Snežnik in Gorjance.

Toda nenadoma – brez kakršnega koli opozorila iz kontrole zračnega prometa – je v smeri Polhovega Gradca opazil valečo se gmoto oblakov. Odločil se je za pristanek, in ker je slutil, da ta ne bo enostaven, je potnikom naročil, naj pospravijo fotoaparate, se primejo za ročaje in imajo mehka kolena. Šele pozneje ga je baje prešinilo, da ga vsi niso ubogali in so še kar naprej fotografirali...

Z atijem 
tekel proti reki

Izbral je travnik ob Ižanski cesti. Po njegovi oceni je bil pristanek popolnoma normalen, iz košare med njenim pristajanjem, tako se mu je vsaj zdelo, ni padel nihče. Tudi dejstvo, da po pristanku zaradi vetra balon naredi jadro in košaro še nekaj časa počasi vleče v smeri vetra, je bilo zanj popolnoma običajno. Toda ljudje ga niso ubogali in nekateri so začeli zapuščati košaro. Ko jih je bilo v njej pet ali šest manj, pa je balon dobil nov zagon in čez nekaj trenutkov so bili spet 50 metrov visoko.

Potem pa je tudi njega počasi začelo zmanjkovati, saj so udarili v nekaj, pristali na tleh, košaro je prevrnilo za 90 stopinj in je enkrat ali dvakrat še poskočila. Znašel se je pod njo, videl je, da se je ustavila nekaj metrov naprej od njega, in ko je zagledal ogenjček na gorilcu, je jel kričati, naj gredo vsi ven. Koliko jih je iz košare popadalo med dramo, pa ni videl. Ogenj se je razširil na balon ter na košaro, še naprej je kričal »Vsi ven!« In potem tema.

Kolenc kajpak obžaluje, da se je to zgodilo, čeprav vztraja, da med preverjanjem ni dobil niti enega podatka o tem, da se slovenskemu nebu približuje fronta iz Avstrije. Obregnil se je tudi ob zanj neprijetne ugotovitve preiskovalca letalskih nesreč in incidentov Romana Rovanška. Ta je namreč sklenil, da je Kolenc poletel na svojo odgovornost, čeprav sploh ne bi smel, saj so bili komercialni poleti prepovedani. Za pilota je v tistem času potekal tudi inšpekcijski nadzor, izdani pa sta mu bili odredba o prepovedi letenja in napotitev na zdravniški pregled.

O tem, ali je bilo njegovo dovoljenje za športnega pilota zrakoplova veljavno ali ne, Kolenc pravi, da ni v tej zadevi od nobenega organa prejel nikakršne zahteve ali odločbe in da je imel dovoljenje veljavno do leta 2013. Tudi za domnevno napotitev na okulistični pregled je prvič slišal šele po nesreči...

Odrasli bodo na sodišču govorili po svoje in učeno dokazovali svoj prav, komaj devetletni Samo, ki je barjansko tragedijo preživel, a ga bodo nanjo za vse večne čase spominjale brazgotine zaradi opeklin, pa jo je doživel tako: »Preden je prihajala tema, se spomnim, da sem pogledal atijevo roko v košari, kako mu je dol visel fotoaparat, in potem ko smo začeli padati in riti po zemlji, ker je bila košara tako težka. Trčili smo ob drevo ali grmovje in naenkrat se je slišalo kričanje, zagledal sem ogenj. Videlo se je samo še temo in ogenj. Nisem mogel ven. Nato sva z atijem tekla ven proti reki, ampak reka je bila prazna...«