DOVJE – Na grobu alpinista Zvoneta Koflerja na dovškem pokopališču bodo člani prve slovenske odprave v pakistanski Hindukuš na jutrišnji prvi julijski dan počastili spomin na svojega kolega, ki se je smrtno ponesrečil na odpravi, potem pa v Planinskem muzeju v Mojstrani obudili spomine na uspešno plezanje na vrh 7398 metrov visokega Istor-o-Nala. Desetčlanska odprava Alpinističnega odseka Kranj, katere plezalca Janko Ažman in Zvone Kofler sta pred 45 leti, leta 1971, kot prva na svetu z južne strani priplezala na zahodni vrh Konjske podkve, kot se v prevodu imenuje Istor-o-Nal, je tedaj dosegla novi slovenski višinski rekord.
Z avtomobili v Pakistan
»Bili smo prva jugoslovanska odprava, ki je prišla v Pakistan,« je napisal vodja in zdravnik odprave dr. Ivo Valič, »potem ko je bila za nami dva tedna trajajoča in 7500 kilometrov dolga pot z avtomobili do Islamabada«. Na pot iz Kranja so namreč odšli s tovornjakom TAM, katrco in dvema spačkoma, ki so jih dobili na posodo od dobrih ljudi. Vse prej kot dobre ceste so jih pripeljale do Islamabada, kjer so prtljago preložili na sedem džipov, ti so edini zmogli razdrapane gorske ceste, na koncu zadnje od njih pa je odprava z nosači in konji vzela pot pod noge do baznega tabora 4500 metrov visoko.
niti on niti Kofler pa ne moreta hoditi.
Medtem ko so nekateri še urejali tabor pod goro, so drugi odšli na oglede in se vrnili z novico: proti vrhu gore naj bi plezali prek težavne južne stene, kjer bo treba prečiti strm ledenik.
Že drugi dan bivanja pod goro so Peter Ščetinin iz Ljubljane, Kranjčan Franci Ekar in Mojstrančani Janko Ažman, Janez Brojan in Zvone Kofler postavili na nadmorski višini 5300 metrov dva majhna šotora, kar je bil prvi višinski tabor, le nekaj dni pozneje pa 500 metrov višje še drugi tabor.
Zdrsnila
Četrtega junija 1971 sta bila Kofler in Ažman v drugem višinskem taboru, Brojan in Ščetinin v prvem, preostali pa v baznem. Po načrtu naj bi prva dva naslednji dan postavila tretji višinski tabor in se vrnila v nižji tabor na počitek, drugi pa bi se pomikali po gori navzgor. Brojan in Ščetinin naj bi dan pozneje postavila četrti višinski tabor in poskusila priti na vrh gore, še dan pozneje pa bi se tega lotila še Kofler in Ažman, ki bi pred tem varovala prvopristopnika pri sestopu. Ob ugodnem vremenu bi vsaj nekateri poskusili priplezati čim višje ali celo na vrh gore.
Zgodilo se je drugače. Že isti dan sta Mojstrančana postavila tretji tabor na višini 6600 metrov, precej višje torej, kot je bilo načrtovano, kar je pomenilo, da bi se bilo mogoče iz njega odpraviti na vrh. Ker z možema izpod vrha gore naslednje jutro ni bilo mogoče vzpostaviti radijske zveze, je to pomenilo, da sta bila na poti proti vrhu. In sprožila se je verižna reakcija: Brojan in Ščetinin sta se odpravila proti tretjemu višinskemu taboru, Tomaž Jamnik in Ekar proti drugemu, Sandi Blažina, Iztok Belehar in fotoreporter Joco Žnidaršič proti prvemu, dr. Valič pa je ostal v bazi. Prva iz te osmerice sta 5. junija popoldne sporočila, da sta v tretjem višinskem taboru postavila še en šotor – in da sta visoko na gori opazila v snegu ležečega človeka. Brojan se je nemudoma odpravil na pomoč, Ščetinin pa je v trojki pripravljal zlata vredno toplo pijačo.
Zvečer so že vsi vedeli, kaj se je dogajalo in kaj se dogaja visoko na gori. Jamnik in Ekar sta sporočila, da je Ažman v slabi koži in zaradi snežne slepote nič ne vidi, niti on niti Kofler pa ne moreta hoditi; med vračanjem z vrha jima je na ledenem snegu zdrsnilo, nekaj deset metrov ju je neslo, a sta se izkušena alpinista le ustavila. Kisik iz steklenic, topla pijača in predvsem tovariša, ki sta jima bila najbližje, so ju spravili k sebi; Brojan si je do konca izčrpanega Ažmana preprosto naložil na rame in ga prinesel do najvišjega višinskega tabora. Oba zmagovalca sta jo odnesla le s praskami po obrazu, Ažman še s snežno slepoto, ker mu je med padcem odtrgalo ledeniška očala.
Avto zletel s ceste
Tisti, ki so bili najvišje na gori in pred nočjo niso prišli do šotorčkov, so si izkopali snežne luknje ali se zavlekli v ledeniške razpoke in tam prebili ledeno noč, ob prvem svitu pa so nadaljevali sestopanje. Jamnik je varoval z vrvjo Koflerja, dokler je bilo treba, potem ga je prepustil Ekarju, ki ga je varno pripeljal v bazni tabor. Tudi Ažman si je opomogel, še isti dan je vnovič spregledal.
Šele peti dan po zmagoslavju na gori so bili vsi člani odprave spet v baznem taboru, kjer sta zmagovalca tovarišem pripovedovala o srečnem 5. juniju, ko sta v skoraj idealnih vremenskih razmerah stopila na glavni vrh Istor-o-Nala.
Po nekajdnevnem okrevanju so se alpinisti odločili, da se zadovoljijo z doseženim. Petnajstega junija so pospravili tabor pod goro, 38 nosačev si je oprtalo tovore, deset dni pozneje je bilo moštvo spet v Islamabadu, kjer so jih čakali avtomobili, s katerimi so se nameravali vrniti v domovino. Toda nedaleč od pakistansko-afganistanske meje je katrca zletela s ceste in ob bencinski eksploziji zagorela kot bakla. Ognjeni zublji so v hipu zajeli Zvoneta Koflerja in ga tako močno opekli, da mu v kabulski bolnišnici, kamor so ga nemudoma prepeljali, niso mogli pomagati. Prvega julija je tam umrl, vodja odprave je truplo nesrečnega zmagovalca Istor-o-Nala z letalom pripeljal v Slovenijo. Drugi so se 9. julija vrnili v Kranj, kjer so jim svojci in prijatelji na sprejemu na prsi pripeli rdeč nagelj in rožmarin. Še isti dan so vsak svoj slovenski pušeljc odnesli Zvonetu na grob na Dovje.
Tja bodo odšli tudi letošnji prvi julijski petek 45 let po tistem veselem in nadvse tragičnem dogodku.
Marjan Raztresen Zvone Kofler Prva slovenska odprava v Hindukuš leta 1971 (Foto: Arhiv Franca Ekarja) Prva slovenska odprava v Hindukuš leta 1971 (Foto: Arhiv Franca Ekarja) Koflerjev grob na Dovjem (Foto: Boštjan Fon) Jamnik in Ekar sta sporočila, da je Ažman v slabi koži in zaradi snežne slepote nič ne vidi, niti on niti Kofler pa ne moreta hoditi.