LJUBLJANA – »To je bil najbolj grozen trenutek v mojem življenju. Le opazoval sem, kako gredo mehurčki iz nosa in ust, saj se nisem mogel premikati. Le srčno sem si želel, da bodo prijatelji videli, da pri vsem ni heca in da bom, če mi ne bo kdo hitro pomagal, umrl.« Tako je prve trenutke po grozljivem padcu na klančini v slovensko morje na Fornačah v Piranu na sodišču opisoval 38-letni fotograf Dejan Mijović. Zdaj skupaj z očetom Draganom Mijovićem, mamo Bredo Mijović in partnerico Bojano Polak za 345.027 evrov toži državo, Občino Piran in občinsko podjetje Okolje Piran, češ da niso storili vsega, kar bi lahko, da bi preprečili takšne dogodke.
Vročega julijskega večera ob klančini, po kateri v morje spuščajo jadrnice, ni bilo niti ene opozorilne table, ki bi mimoidoče opozarjala, da je hoja po njej nevarna oziroma da ti lahko spodrsne. Še več. Kot je dejala Mijovićeva pooblaščenka Mateja Resnik, bi lahko o tem, kako nevarna je bila klančina, znal veliko povedati tudi lastnik bližnjega gostinskega lokala, zaradi česar ga je predlagala za pričo. Slednji je po dogodku hotel sam zavarovati klančino, saj Dejanov padec ni bil ne prvi in ne zadnji, čeprav gre za območje, ki je last občine in države. Po nesreči je podjetje Okolje Piran tam postavilo opozorilno tablo, saj se država na njihov poziv glede postavitve naj ne bi odzvala. Pooblaščenka Občine Piran in Okolja Piran Vesna Cukrov je pojasnila, da opozorilna tabla še ne pomeni, da bi Okolje Piran priznalo odgovornost za nastali škodni dogodek. Nasprotno je državna pravobranilka Valerija Šter povedala, da od drugo- in tretjetožene stranke niso dobili nobenega poziva, ampak leta 2014 le obvestilo o nevarni klančini.
Pri vsem zna sicer vprašanje o odgovornosti za škodo, nastalo na klančini, zaplesti tudi vprašanje glede lastništva. Parcela, na kateri stoji klančina, je že vseskozi last Republike Slovenije, pomol, ki stoji na sosednji parceli, pa je last Občine Piran. Po prepričanju tožečih strank sta v tem primeru odgovorni tako občina kot država, saj gre, kot je povedala Resnikova, za enovit objekt (pomol in klančina).
Usoden drugi padec
Kaj se je dogajalo v petek, 16. julija 2010, je podrobno razložil Mijović. Okoli štirih popoldne se je odpravil v Piran, saj je moral za nekdanji časopis Žurnal24 zvečer fotografirati glasbene dogodke. Delo je končal, kot se je spominjal, okoli pol enajste oziroma enajste zvečer in se dobil s prijatelji, s katerimi se je odpravil na večerjo na ladjico. Po njej je šel do prijatelja, kjer je pustil fotografsko opremo, in skupaj so se peš podali na pot ob morju do Portoroža. »Najbolj se spomnim, da je bil ekstremno vroč dan. Iz časopisnih člankov se spominjam, da je bil najbolj vroč v letu 2010, v zraku sta bili neizmerna vlažnost in vročina, tudi zvečer in ponoči,« je povedal in dodal, da ko so prispeli do avtobusne postaje na Fornačah, se je odločil, da se bo v morju malo osvežil.
Šel je do bližnje klančine in že takoj, ko je prišel do vode, mu je spodrsnilo in je padel na zadnjico. V žepu je poleg ključev imel tudi denarnico in mobilni telefon. Nato je vstal, iz hlač vzel mobilni telefon, ki je bil že moker, in ko se je obrnil, mu je še enkrat spodrsnilo. Padel je na glavo in obstal v vodi. »Teža telesa me je potegnila v vodo in nisem se mogel premikati. Ves obraz sem imel v vodi,« je na sodišču podoživljal trenutke. Da je v težavah, je takoj opazil prijatelj Boštjan Gabrič in stekel v morje, pri čemer mu je na klančini prav tako spodrsnilo, in začel Dejana vleči ven iz vode, v tem času se mu je pridružil še prijatelj Marko Kovač. »Ko je prišel Marko, sva ga obrnila na hrbet, da je lahko zadihal,« se je na sojenju spominjal Boštjan in dodal, da je vedel, da s prijateljem nekaj ni v redu.
»Ko me je obrnil, sem mu rekel, da ne čutim rok in nog,« se je trenutka, ko je spet lahko zadihal, spominjal Dejan. Boštjan je legel pod njega in do prihoda reševalcev skupaj z Markom skrbel, da prijatelja voda ne bi odnesla. Medtem sta z obale reševalce in policiste začela klicati njegova druga dva prijatelja, a, kot še pravi Dejan, se mu je čas do prihoda reševalcev zdel neskončno dolg.
Shodil po čudežu
Na kraj dogodka sta najprej prišla policista in se začela z Boštjanom in Markom prepirati o tem, naj Dejana čim prej spravita iz vode. »Tega nisva hotela, ker sva se bala, da bodo nastale hujše poškodbe,« pravi Boštjan in dodaja, da je imel Dejan tudi poškodovano glavo. »Vseskozi sem ležal na hrbtu in samo poslušal sem, kaj se dogaja okoli mene. Bil sem popolnoma hrom,« se spominja Dejan in dodaja, da je bilo zelo kaotično, saj so nemočno čakali na reševalce. Ko so ti prišli do klančine, se po njej zaradi spolzkosti niso upali spustiti, ampak so šli do njega raje po skalah. »Vseh teh trenutkov se še danes spominjam in imam nočne more,« še pravi Dejan. Zatrdil je, da v vodo nikakor ne bi šel, če bi bila postavljena tabla z opozorilom, da drsi.
Seveda se mu je po dogodku življenje obrnilo na glavo, saj se je vse do takrat poleg fotografiranja aktivno ukvarjal tudi z rokometom. Na srečo se je že kmalu izkazalo, da bo morda kljub poškodbam spet stopil na noge, saj je bila hrbtenjača natrgana in ne strgana. Močna volja, zahtevne operacije, velika pomoč domačih, prijateljev in znancev, ki so se v preteklih letih združili in s humanitarnimi akcijami zbirali finančno pomoč za njegovo rehabilitacijo, so na koncu pokazale čudežni rezultat. Dejan se lahko danes spet postavi na lastne noge.
