FERNETIČI – Bajazid Ahmić, 63-letni musliman iz Bijeljine v Bosni, se je na začetku marca 1993 odločil za nevsakdanjo obliko protesta zaradi vojne v Bosni in Hercegovini. Prvega marca zvečer je na mejnem prehodu Fernetiči opasan z razstrelivom in z detonatorjem v rokah grozil, da se bo razstrelil. Njegova želja oziroma zahteva je bila, da mu omogočijo večji množici ljudi pojasniti vojne grozote, ki so se v tistem času dogajale v Bosni.
Vse skupaj se je začelo nekaj po 20. uri, ko so ga italijanski obmejni organi sneli z vlaka na relaciji Zagreb–Rim, kjer naj bi imel Ahmić sorodnike, in ga izročili slovenskim kolegom na Fernetičih. Tedaj nihče ni mislil, da se bo navadna deportacija spremenila v dolgotrajno živčno vojno na meji.
Obsedno stanje
Potem ko so italijanski policisti Ahmića v družbi še nekaj deportirancev izročili našim organom, je zagrozil, da bo vse vrgel v zrak, če bodo proti njemu uporabili fizično silo. V roki je držal bombo, okrog pasu, pod plaščem, pa je bilo videti nabreklino – eksploziv. Neki policist je pozneje pripovedoval, da se mu je možakar res zdel nekam nabit. Da je šlo za resno grožnjo, je dokazovala tudi vsebina njegove potovalne torbe; v njej so policisti našli večjo količino minsko-eksplozivnih sredstev, detonatorjev in vžigalnih vrvic.
Bajazida Ahmića, živo bombo, ki je vse okoli sebe držal v šahu, so na njegovo zahtevo odpeljali v ogrevan prostor mejnega prehoda, kjer so se začela pogajanja. Njegova želja, da bi se srečal z novinarji, se mu je izpolnila okrog 3. ure zjutraj, vendar je eden od navzočih po nerodnosti sprožil bliskavico fotografskega aparata, kar je zaradi splošne napetosti povzročilo majhen preplah, mož z bombo pa je vse napodil iz prostora.
Bil je nepredvidljiv
Alojz Kuralt, takratni načelni UNZ Koper, ki je vodil akcijo, je na kratkem srečanju z novinarji povedal, da gre po vsej verjetnosti za obupanca, ki trdi, da ima v rokah ključ za končanje vojne v Bosni. Ocenili so, da je najverjetneje psihično moten, kar je zadevo še bolj zapletlo. Težko je bilo namreč predvideti, kako se bo tak človek odzval na dogajanje okoli sebe.
Na naše vprašanje, kako naj bi se policija odzvala, če se Ahmić ne bi kmalu vdal, je načelnik odgovoril: »Ker gre verjetno za večjo količino eksploziva, bomo akcijo vodili temu ustrezno. Skratka, grožnjo obravnavamo skrajno resno, akcijo pa bomo izpeljali tako, kot je za take primere normalno.«
Kaj to pomeni, smo si navzoči lahko le mislili. Verjetno bi nastopili izurjeni specialci, kajti prav dolgo niso mogli pustiti človeka v takem stanju. Med drugim zato ne, ker niti človek bomba ne more zdržati brez spanca več dni in noči zapored, čeravno je menda Bajazid Ahmić izjavil, da je lahko buden tudi teden dni, če bo treba.
Kako je lahko prenašal toliko eksploziva
Med večurnimi pogajanji se je precej vprašanj vrtelo okoli tega, kako je lahko nekdo s takšno količino eksplozivnih sredstev prestopil državno mejo – najprej v Slovenijo, nato iz Slovenije v Italijo in še enkrat nazaj v Slovenijo – ne da bi kdo to opazil. Očitno je šlo za nerazumljivo površnost mejnih organov. Celo Italijani, ki so Ahmića kot nezaželeno osebo vrnili, se niso toliko potrudili, da bi se prepričali, zakaj je mož tako čudno nabrekel okoli pasu. Šele po tem, ko je na slovenski strani zagrozil, so Italijani pohiteli na vlak, ki je medtem že nadaljeval pot proti Benetkam, in v kupeju vagona našli še tri kilograme eksploziva, pripravljenega za aktiviranje. Pozneje je prišlo na dan, da je obupani Ahmić že dva meseca hodil naokrog z eksplozivom za pasom.
Konec drame
Nekaj po 10. uri dopoldne je bilo drame na Fernetičih konec. Policisti so v nekem trenutku, ko je predaval o božjem poslanstvu, z vseh strani zgrabili Ahmića in onemogočili sprožitev razstreliva, nato pa so spretno prerezali več žic, ki so vodile od indukcijskega vžigalnika. Ugotovili so, da je imel okoli pasu približno osem kilogramov razstreliva, vse pa je bilo prepleteno s številnimi žicami. Akcija je potekala brez zapletov, so sporočili. Bajazid Ahmić je bil med akcijo relativno miren, ni se upiral, pozneje je bilo na njegovem obrazu celo opaziti olajšanje.
