Ograja prebila avto in se zarila v otroški sedež

DOBRAVLJE – »To je bil res enkraten človek. Bil je neopravljiv, nehujskaški in ni bil zavisten. O njem ni niti ene slabe besede.« Tako na kratko nam je 67-letnega Franca Kotnika iz Dobravelj opisala njegova nekdanja sodelavka, ki je bila šokirana nad novico, da je bil v petek popoldne na vipavski hitri cesti prav on žrtev hude prometne nesreče, ta je zahtevala življenje še njegovega štiriletnega vnučka Maja. Kotnik se je tistega popoldneva, ura je bila že kakšno minuto čez peto popoldne, skupaj z ženo Zvonko, sinom Aljošo in Aljoševim sinom Majem peljal po hitri cesti. Pred izvozom za Vipavo je na prehitevalnem pasu peljal 57-letni voznik manjšega tovornega avtomobila. Za slednjim je takrat, menda z veliko hitrostjo in z blendanjem z lučmi, pripeljal neznani voznik osebnega avtomobila, zaradi česar se mu je 57-letnik začel umikati v desno. Tako je zapeljal na desni vozni pas, direktno pred clia, ki ga je vozil Franc. Ta je iz bojazni, kot so sporočili s PU Nova Gorica, da bi voznik tovornega vozila trčil vanj, sunkovito zavil desno in trčil v kovinsko ograjo na izvozu za Vipavo. Trčenje je bilo tako silovito, da se je del kovinske ograje zaril v notranjost vozila, ki je obstalo na kraju trčenja obrnjeno s prednjim delom v smeri vožnje, voznik manjšega tovornega vozila pa je medtem nadaljeval vožnjo v smeri Ajdovščine.

Umrla le nekaj minut pred domom

Prizor, na katerega so naleteli reševalci, je bil grozljiv, saj se je ograja zarila skozi avtomobil oziroma vse do zadnjih sedežev, kjer je za voznikom sedel nesrečni štiriletnik. Franc je umrl že na kraju nesreče, v šempetrsko bolnišnico pa so takoj odpeljali njegovega vnučka, vendar je zaradi hudih poškodbe glave tam umrl. Sopotnica, 63-letna Zvonka, ki je sedela na zadnjih sedežih, in njun 44-letni sin Aljoša, ta je sedel spredaj, sta v nesreči utrpela hude poškodbe in bila prav tako odpeljana v bolnišnico, a sta na srečo preživela. S policije so še sporočili, da so vsi štirje med vožnjo uporabljali varnostne pasove in da je štiriletnik sedel v otroškem sedežu. Žalostno je, da se je zgodilo 13 kilometrov pred njegovim domom v Dobravljah oziroma da bi moral hitro cesto zapustiti na naslednjem izvozu za Ajdovščino, ki je od tistega pri Vipavi oddaljen le nekaj kilometrov.

Dobravci so zaradi izgube sovaščana pretreseni in kar ne morejo verjeti, da se s Francem nikoli več ne bodo srečali. Franc in Zvonka sta, preden sta se pred desetimi leti preselila v omenjeni kraj v Vipavski dolini, živela v Kranju. Franc si je menda, kot smo lahko slišali, vedno želel, da bi živel na podeželju, zato si je z nakupom hiške to željo tudi uresničil. Pred kakšnimi tremi tedni si je kupil novega clia, s katerim se je na koncu žalostno končala njegova pot. V Kranju živita njuna dva sinova, tudi Aljoša, ki pa se je tistega usodnega petka s štiriletnim sinom odločil, da bo nekaj dni preživel pri očetu. Z vlakom sta po pripovedovanju sosedov s sinom prišla v Postojno, kjer sta ju pobrala Franc in Zvonka, nakar so se odpeljali proti Dobravljam. Menda je Aljoša, ko se je v preteklosti odločal za vožnjo z vlakom, po navadi izbral tistega, ki je mimo Jesenic pripeljal do Nove Gorice. Aljoša je s sinom že večkrat obiskal starše. Nazadnje bi morala k njim priti za veliko noč, a sta obisk zaradi Frančeve bolezni odpovedala. Franc, ki je imel vnuka neizmerno rad, namreč ni želel, da bi se bolezni nalezel še otrok.

Dobri prijatelj in sosed

»Joj, zdaj pa izvem, da je bil moj sosed... Katastrofa. Počivajta v miru. Tako rad je imel tega otroka in usoda je naredila prav to, da sta skupaj odšla,« se ga je spominjala ena izmed sosed. »Tako so ga imeli radi. Večkrat so ga pripeljali za par dni,« še lahko slišimo. Dobravcem Franc sicer ne bo ostal v spominu le po tem, kako zelo rad se je igral z vnučkom, ampak tudi po tem, kako zelo rad je vsem nesebično pomagal, ko so to potrebovali. »Vsi so ga zelo spoštovali in imeli radi,« pravi Marija, njem mož Vlado pa doda, da je izgubil »desno roko«. Še na dan pred tragedijo je namreč Vlada spraševal, kdaj bosta sadila krompir, pred odhodom v Postojno pa je na vrtu pobral radič. »Ko bi vsaj sinček ostal, da ne bi bila prizadeta še druga družina,« se za glavo drži Marija in dodaja: »Katastrofa, kaj se dogaja po naših cestah.« »Franc je bil vsak dan tukaj in je preveril, ali mora kaj možu pomagati. Dober prijatelj je bil. Gospa je, dokler ni imela operacije kolka, naokoli pomagala bolnikom,« ju sogovornica kar ne more prehvaliti. »Pogrešali ga bomo. Nisem mogla niti spati, ko sem izvedela, da ga ne bo več,« še zaključi in se žalostna odpravi v hišo. Zoper voznika tovornjaka bo na koncu podana kazenska ovadba, a kljub temu vsi upajo, da bo tragedija dovolj dobro opozorilo za vse tiste, ki med vožnjo po cesti še vedno mislijo, da so tam sami ali, kot pravi ena izmed naših bralk: »Naj vam bo ta prizor šola.«