LJUBLJANA – V noči na 29. april 1993 se je v Sneberjah pri Ljubljani zgodil grozljiv obračun. Takrat 32-letni Stanoje Milošević naj bi z bencinom polil in zažgal 28-letnega Željka Aščića, pri tem naj bi mu pomagal Sead B.
V dneh pred prvomajskimi prazniki leta 1993 je 28-letni Željko Aščić, rojen v Dobratiću v Bosni, po šestih letih življenja v Sloveniji dočakal grozljivo smrt. Z ženo Marico sta prej dolgih pet let čakala in dočakala – šest mesecev in pol pred usodnim dnem se jima je rodila hčerkica. Željkovi starši so živeli v Avstriji, tam so bili poleg Željka zaposleni tudi trije njegovi bratje. Željko se je ob koncih tedna vračal domov v Sneberje na obrobju Ljubljane, kjer je bivala njegova mlada družinica.
Zanj je veljalo, da je skrben oče in mož, njegovi najbližji so povedali, da se ni zapletal v kriminalna dejanja, policijskega dosjeja ni imel. Kot se je izkazalo pozneje, je bilo zanj usodno poznanstvo z nekaterimi ljudmi, ki so ga vpletli v zgodbo s tragičnim koncem. Minilo je že dolgih dvajset let od umora v Sneberjah, ker pa je bil glavni osumljenec Stanoje Milošević dolgo na begu, se je sojenje iz leta v leto odmikalo, in šele leta 2002 je obtoženi Milošević končno stopil pred sodnike. Na obtoženski klopi mu je delal družbo 34-letni Sead B., ki je bil na prvem sojenju leta 1995 zaradi pomanjkanja dokazov oproščen, višje sodišče pa je oprostitev razveljavilo. Na ponovnem sojenju sta obtožena krivdo za Aščićevo smrt valila drug na drugega.
Živa bakla
Usodnega dne, 28. aprila 1993, je bil Željko v družbi prijatelja Senada, s katerim sta na servis peljala avto, okoli pol enajste ure zvečer pa se je vrnil k družinici v Sneberje. Večerjal je, skočil v pižamo in v roke vzel družinski album; kot bi slutil, da zadnjič gleda slike iz svojega življenja. Njegova žena je pozneje pripovedovala, da je tik pred polnočjo pozvonilo. »Skozi okno sem videla Senada,« je pripovedovala, »in hotela sem mu vreči ključe. Bili smo prijatelji, večkrat je prihajal na obisk, zato se mi je zdelo čudno, ko je od spodaj zavpil, naj Željko pride dol.« Ko je Željko v pižami stopil pred hišo, je ženo gnala radovednost, pogledala je skozi okno kopalnice in za hišo videla Senadov avtomobil, potem pa se ji iz dnevne sobe prikazal grozljiv prizor. »Videla sem svetlobo, na travi pa je kot bakla gorel moj Željko. Zraven sta bili dve postavi – Sead B. in, kot je bilo kmalu znano, Stanoje Milošević. V obupu sem zakričala, kaj počnejo z možem, nato sem stekla po stopnicah. Željko je v grozi vpil za prijateljem, ki je bežal med hišami in se oddaljeval.«
Šele čez čas si je upala ven, stopila je k Željku, ki je bil ves čas pri zavesti. »Poglej, kaj so mi storili,« je ponavljal. Do prihoda reševalnega vozila je stal na nogah, kazalo je, da poškodbe vendarle niso tako usodne. Medtem se je k hiši vrnil Senad in prijatelja v rešilcu pospremil do bolnišnice. Močno opečeni Željko je naslednji dan umrl za posledicami opeklin. Zgroženi pokojnikovi prijatelji so povedali, da vendar vsi vedo, da je eden od storilcev okrutnega umora Stanoje Milošević, državljan ZRJ, ki je imel zajetno policijsko kartoteko.
Toda ta se je vdrl v zemljo. V Sloveniji je zanj veljal ukrep odstranitve tujca iz države, po dogodku v Sneberjah so za njim razpisali mednarodno tiralico. Od leta 1995 je Milošević živel na Nizozemskem, kjer so ga 1997. zaradi trgovine z orožjem obsodili na štiri leta zapora. Naši pravosodni organi so zaprosili za njegovo izročitev in leta 2002 se je Milošević končno znašel v Sloveniji, kjer so ga vtaknili v pripor.
Po prvem še drugo sojenje
Že prej, leta 1995, se je na sodišču kljub Miloševićevi odsotnosti začelo sojenje domnevnemu Miloševićevemu pajdašu Seadu B. Tudi za njim so po Aščićevem umoru razpisali tiralico. Decembra 1994 so ga aretirali v Švici, kamor je prišel s ponarejenim potnim listom. Sojenje – Miloševića so zaradi odsotnosti izločili – je trajalo od februarja do decembra 1995, vendar je bil Sead B. zaradi dvomov o njegovi vlogi pri ognjenem obračunu oproščen, na dan pa je prišla zgodba, ki je potrjevala, da je glavni krivec Milošević. Sead je na sodišču izjavil, da ga je v sodelovanje pri zločinu z grožnjami prisilil Milošević, vendar pri dejanju naj ne bi aktivno sodeloval. Po dogodku je celo trepetal za svoje življenje, saj se je bal, da bo Milošević poskušal odstraniti pričo. Med sojenjem pa je sodišče prejelo pismo, ki naj bi ga napisal prvoosumljeni Milošević; priznal je zločin, za soudeležbo pa je obtožil Seada in Senada. Sodišče tega ni upoštevalo, ker se je porajal utemeljeni dvom, kdo je v resnici napisal obtožujoče pismo. Višje sodišče je prvotno sodbo razveljavilo in skupaj z Miloševićem se je leta 2002 na obtožni klopi znova znašel tudi Sead B. Na sojenje je prostovoljno pripotoval iz Nemčije, kjer je takrat živel.
Milošević, ki je dejanje obžaloval, se je zagovarjal, da se je le odzval na Seadovo prošnjo, naj ga spremlja k Željku in Senadu, ker naj bi mu vzela neki denar. Sead naj bi namreč v Štepanjskem naselju iz nekega avtomobila skupaj z Dobrivojem Šakanovićem (nekaj let zatem, maja 1997, so ga v Štepanjskem naselju umorili) ukradel denar, ki naj bi ga izročil v hrambo Senadu, ta pa naj bi polovico vsote dal Aščiću.
Milošević je v zagovoru dejal, da naj bi Sead z bencinom polil Željka in prižgal ogenj, on (Milošević) pa naj bi celo poskušal reševati Željka Aščića, nato pa je v strahu pobegnil s kraja zločina. Sead je povedal seveda drugačno zgodbo; priznal je krajo denarja, za katerega naj bi mu povedal Milošević. Plen naj bi si razdelila. Ker se je Milošević čutil prevaranega, naj bi njega (Seada) s pištolo prisilil v dejanje, pri katerem ni aktivno sodeloval. »Resnica je, da sem jaz poskušal pogasiti gorečega Željka, medtem ko sta Senad in Milošević zbežala. Šele potem, ko sem pogasil ogenj, sem zbežal tudi jaz.«
Sodišče za Miloševića ni našlo niti ene same olajševalne okoliščine. Tožilstvo je zanj predlagalo petnajst let zapora, za Seada B. tri leta manj, za oba pa izgon iz države. Končna sodba se je glasila: Sead B. devet let zapora, Milošević enajst let. Višje sodišče je kazni potrdilo.
Pobeg iz zapora
Konec marca 2005 je Stanoje Milošević, ki je prestajal kazen v celjskem zaporu, pobegnil. Delal je kot kuhar, in ta okoliščina mu je pomagala, da je lahko naredil načrt za beg iz jedilnice, kjer je bil pazniški nadzor precej milejši. Zgolj občasno je obsojence nadziral en paznik. Tako je Milošević najprej prežagal rešetke, po že prej pripravljeni plastični vrvi se je spustil na prostost se izgubil v cestnem vrvežu. Za ubežnikom, obsojenim zaradi okrutnega umora, se je izgubila vsaka sled.
