Odvetnica za dve leti in pol v zapor

MARIBOR – Mariborska odvetnica Andreja Šifrer je s tukajšnjega okrožnega sodišča na zadnji dan pred sodnimi počitnicami odkorakala s težkim bremenom na duši. Sodnik Danilo Obersnel ji je za izsiljevanje in napeljevanje odmeril dve leti in pol zapora, kar ustreza sankciji, ki jo je predlagala tožilka Ivanka Slana.

Zgodbo je mogoče brati kot klasično kriminalko, ki bi domiselnemu režiserju utegnila služiti za knjižno predlogo katerega od zahtevnejših filmskih žanrov. V igri je dejansko bil velik denar, grožnje zakoncema oziroma družini Vidovič, naposled so v igro vstopili še policisti in na teren pod krinko poslali enega svojih mož, da bi preveril, ali držijo navedbe, ki so jih o odvetnici že zbrali, ne pa še povsem preverili.

Andreja Šifrer je od zakoncev Mihaela in Gordane Vidovič leta 2010 sklenila odkupiti podjetje Ambicija, katerega dejavnost so bile poravnave zavarovalniških odškodnin. Ni šlo za gotovinski posel, temveč so se dogovorili, da bo odvetnica za kupnino namenila dve stanovanji, formalni lastnik družbe pa je takrat postal njen nekdanji mož Daniel Galun. Pozneje je Šifrerjeva verjetno ugotovila, da se je pri poslu nekoliko uštela, saj da je vrednost Ambicije prenizka. Gotovo je imela tudi občutek, da so jo ogoljufali, zato je od Vidovičevih zahtevala doplačilo. Ker zakonca v to nista privolila, je bržčas spoznala, da bo morala nanju pritisniti drugače. Tedanjemu direktorju Ambicije Darku Konstantinoviću je naložila, da se poveže s kriminalnim podzemljem in od Vidovičevih, če bo treba, tudi prek njunega otroka, izsili 600 evrskih tisočakov.

Konstantinoviću to ni bilo povšeči, in ko je imel vsega dovolj, je odvetnico naznanil policiji. Tajni policijski delavec se je Šifrerjevi predstavil kot človek z znanstvi in ustreznimi zvezami, skratka, da ima ustrezne reference, pridobil si je njeno zaupanje, tako da mu je najprej pokazala poročno fotografijo zakoncev Vidovič, zatem njun dom in še šolo, ki jo obiskuje njun otrok. Policist je kajpak vse skrbno posnel in zabeležil. Šifrerjeva se je znašla v kleščih, a se je branila, češ da je vedela, da je stvar nastavljena, saj da je kriminalist pod krinko deloval smešno, tako da naj bi ga celo opozorila, naj z njo ne zbija šal. Da je bila zadeva resna, so v postopku povedale priče, ki so odvetnico slišale govoriti o likvidaciji enega od zakoncev, ugrabitvi otroka, torej, sposobna naj bi bila marsičesa, a sama si ne bi mazala rok.

Sodnik Obersnel je v obrazložitvi dejal, da je bila odredba preiskovalnega sodnika za tajno policijsko delo vsekakor na mestu, da pa kriminalist pod krinko ni izvajal pritiska na odvetnico, kakor je poskušala prikazati obramba. »V vsakem trenutku bi od svojega namena lahko odstopila in temu človeku plačala stroške. Šlo je bolj za povrnitev dolga kakor protipravno premoženjsko korist, toda želela je bistveno več od realnega. Nekaj mesecev ni storila nič, a lahko bi sprožila postopek pred sodiščem, saj je vendar odvetnica. Namesto tega je pokazala veliko odločnost, vztrajnost in ni izbirala sredstev, ugrabitev otroka pa je še posebno zavržno dejanje.« Sodba, ki Šifrerjevi nalaga plačilo sodnih stroškov, še ni pravnomočna.