Odpuščeni potratni Reberc toži državo

LJUBLJANA – Nekoč prvi slovenski diplomat v Španiji Peter Reberc, ki ga je s položaja vrgel tudi puščavski skakač, se poskuša s tožbo maščevati tistim, ki so ga spravili ob službo. Od države Slovenije namreč nekdanji veleposlanik terja kar 70.000 evrov odškodnine, kolikor so bile po njegovem vredne duševne bolečine, ki jih je pretrpel v začetku leta 2009.

Toš s policijskimi pooblastili?

Zgodilo se je po pojavi informacij, da se veleposlanik Reberc v Madridu obnaša zelo razsipno in da z lahkoto troši davkoplačevalski denar. Tedaj so mu v Madrid na vrat poslali upokojenega diplomata Petra Toša, da malce povohlja tudi po njegovi rezidenci oziroma veleposlaniškem stanovanju. Ko je ta po nalogu tedanjega zunanjega ministra Samuela Žbogarja pri njem opravil tako imenovani inšpekcijski pregled, je Reberc dobesedno ponorel. Toš je menda pretaknil in fotografiral vsak kotiček rezidence, ki ni opredeljena kot poslovni prostor, in s tem močno presegel pooblastila.

Reberca ni zmotilo le Toševo polurno šarjenje po rezidenci, ta »upokojeni jugoslovanski in slovenski veleposlanik« je menda tudi zasliševal njegovo ženo o raznih podatkih iz diplomatskega življenja.

Prek odvetniške pisarne Grobelnik je zato Reberc vložil tožbo za odškodnino, v kateri zatrjuje, da je Toševo početje pomenilo kršitev nedotakljivosti stanovanja, kršitev pravic do njegovega osebnega dostojanstva in varnosti ter pravic do zasebnosti in osebnostnih pravic. Včerajšnji poravnavni narok pred sodnico Barbaro Krpač Ulago je na pravdnem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča padel v vodo, Reberc in njegov zagovornik, Grobelnikov odvetniški kandidat Grega Lippai na eni strani ter državna pravobranilka Mojca Mihelčič na drugi namreč niso našli skupnega jezika, zato se bodo znova sestali 19. februarja.

Toda tudi Tošev pregled madridske rezidence je bil eden od ključnih za zapečatenje Reberčeve diplomatske kariere, v kateri je kot veleposlanik deloval od leta 2007 pa vse do odpoklica leta 2010. O izredni odpovedi delovnega razmerja, ki ga je doletela 4. oktobra 2010, se je medtem izreklo tudi ljubljansko delovno in socialno sodišče: odpoved je bila zakonita in utemeljena.

Leta 2010 je namreč Reberc uslužbenki veleposlaništva naročil, naj spremeni datum na enem od blagajniških prejemkov, ki ga je nato podpisal in posredoval uslužbencu v kabinetu predsednika vlade. Poleg tega je izredni pregled po njegovem odhodu z veleposlaništva pokazal, da manjka za približno 2500 evrov računalniške opreme. Približno 1500 evrov je veleposlaništvu poplačal, preostalega ne.

Mojster za vse

Čeprav vse skupaj sploh ni smešno, se je slovensko ljudstvo krohotalo ob prebiranju stvari, ki jih je med svojim mandatom za državni denar nakupil Reberc. Iz popisa drobnega inventarja začasne odpravnice poslov je bilo mogoče razbrati, da je bilo ob njegovem odhodu v rezidenci 1800 kozarcev, 1805 žlic in žličk, 1607 jedilnih vilic, 116 kuhinjskih nožev, 77 cedilnikov, 25 desk za rezanje, 34 lijev, kar 29 lupilnikov za krompir, 83 obračalk, 100 zajemalk, 880 jedilnih nožev in pet fritez.

Nabavil je še pet vrtalnih strojev, 11 sekir, 15 macol, 16 dlet, 107 izvijačev, 37 klešč, štiri zračne kompresorje, tri električne brusilnike, pet kotnih električnih brusilnikov in štiri stroje za profesionalno rabo (dva stoječa vrtalna stroja, brusilnik in stoječo električno žago za les), 25 posod za gorivo, 12 alarmnih naprav, 79 senzorjev in detektorjev, 20 detektorjev gibanja, dva varnostna sistema s snemalnikom, 20 kamer, 24 žarometov in cel kup železnih rešetk, palic in varnostnih ključavnic. Sodeč po računih je potreboval 193 navadnih in 204 varčne žarnice. Čeprav so na veleposlaništvu takrat imeli dve službeni vozili na bencin, je natočil štiri tisoč litrov dizelskega goriva.

Reberc se je branil, da je bila rezidenca ob njegovi selitvi v Madrid v poraznem stanju, in dodal, da bi bil najem zunanjih izvajalcev prevelik strošek, zato se je odločil, da bo zadeve uredil sam, zato pa je tudi potreboval orodje in gradbeni material. Lastnoročno je bojda položil 300 kvadratnih metrov laminata, uredil okna, zavaril in namestil železne rešetke na okna in vrata, uredil zunanjo razsvetljavo, namestil drogove za zastave ter opravil še številna druga popravila in vzdrževalna dela.

Tudi glede kuhinjske opreme je bilo bilančno stanje tako vrtoglavo le zato, ker je bil šparoven, je zatrjeval Reberc. Sprejem za povabljene goste je bil po njegovem najcenejši, če so ga pripravili kar sami. A je zato potrebno veliko pribora, ker se na takih sprejemih streže različne vrste pijač, v kozarce se ne doliva, ampak se navzočim vsakič ponudi novega, pa še sproti jih niso pomivali. Tudi vse drugo je bilo menda zelo racionalno, saj se je znalo na žurih v slovenskem veleposlaništvu v Madridu nagnesti tudi po 300 ljudi.

Nikoli pa nismo izvedeli, kaj, za hudiča, so počeli s puščavskim skakačem, z majhnim hišnim ljubljencem, ki so ga prav tako nabavili za potrebe slovenskega veleposlaništva v Španiji.