LJUBLJANA – Grozljivi umor kresniške poštarice Anice Likovič se je zgodil 21. junija lani, njenega morilca Blaža Ereiza so aretirali dva dni pozneje v spektakularni akciji pred ljubljansko železniško postajo. Naravnost šokantna novica pa je izbruhnila na dan še nekoliko pozneje, ko je iz policije pricurljalo osramočeno priznanje, da mu je po dejanju nekdo iz njenih vrst ponudil zatočišče in ga skrival, namesto da bi poskrbel za to, da mu nataknejo lisice. Šlo je za 30-letno kriminalistko s postaje Ljubljana center Majo Tanasić.
Pričakovano jo je doletel suspenz, kazenski ovadbi zaradi skrivanja kriminalca pa je avgusta sledila izredna odpoved delovnega razmerja, ki je začela veljati v začetku oktobra. Zadeva se je včeraj preselila na ljubljansko delovno sodišče, Tanasićeva namreč toži ministrstvo za notranje zadeve ter zahteva nazaj svojo službo.
Na kazenskem oddelku okrožnega sodišča v Ljubljani medtem s polno paro poteka sojenje Ereizu, ki je umor kresniške poštarice priznal, ter njegovemu domnevnemu pomočniku Denisu Softiću. Pooblaščenec družine pokojne Likovičeve, odvetnik Franci Matoz, je na eni od obravnav pobaral Ereiza, kakšno vlogo je imela v zadevi Tanasićeva, a mu je sodnica Andreja Sedej Grčar prepovedala postavljati taka vprašanja. Tanasićeva pač ni predmet postopka, v katerem razsojajo o umoru.
»Maščevanje podkupljenih kolegov«
Z zadevo Ereiz se menda še vedno ukvarjajo na tožilskem oddelku za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili. »Pričakujem poročilo, da ni bilo odkritih znakov kaznivega dejanja, da so torej obtožbe na moj račun lažne. Že zdavnaj so mi namreč vrnili mobilni telefon, tako imenovani obremenjujoči dokazni material,« nam je po včerajšnji razpravi povedala Tanasićeva.
Pomagala ga je prijeti
Da ni skrivala Ereiza, je sicer že pred nekaj meseci zatrjevala v pogovoru za Slovenske novice. »Poznam ga prek mojega nekdanjega partnerja, s katerim sta bila prijatelja. Da je bil po umoru v mojem stanovanju, sem izvedela od partnerja, ki je takrat v njem spal, in ga je Ereiz prebudil, jaz pa sem bila v tem času službeno v Trbovljah. Da pa je osumljen umora, sem izvedela šele dva dni po dogodku na sestanku na policijski upravi. Šefa Valterja Zrinskega sem prosila, naj mi pokaže osumljenčevo fotografijo. Bil je Ereiz in o tem sem sestavila uradni zaznamek. Začeli so me terorizirati, čeprav sem prav jaz pripomogla k temu, da so ga ujeli. Tistega dne popoldne sem se s partnerjem odpravila na kosilo v kitajsko nasproti železniške postaje, naenkrat pa sem v sosednjem lokalu zagledala Ereiza. Pograbila sem telefon in poklicala Zrinskega.«
Obračun
Prepričana je bila, da je »nekomu iz moje službe moralo biti v interesu, da izkoristi tragedijo v Kresnicah ter poznanstvo z Ereizom, da obračuna z mano. Vedela sem za kar nekaj naših kriminalistov, ki so vzbujali upravičen sum, da sodelujejo v kaznivih dejanjih in so prejemali podkupnine. Moj poklic je, da ukrepam, zato sem zadevo predala službi generalnega direktorja policije.« Pa se menda ni zgodilo nič, »le da so mi naslednji dan zagrozili, da bom izgubila službo«.
Ogledovala si je tajne podatke
To se je naposled tudi zgodilo, toda v odpovedi očitno ne piše, da je odletela zato, ker je skrivala Ereiza. Menda si je v policijskem računalniku rada ogledovala tajne podatke, ki se je niso niti najmanj tikali (tudi o Ereizu), in podatke o zadevah, za katere kot kriminalistka sploh ni bila pristojna. Brskala je tudi po podatkih o sodelavcih, kriminalistih torej.
Obstajajo sumi, da je celo sodelovala s kriminalci, jih obveščala o korakih, ki jih namerava proti njim storiti policija. Vsaj ena velika zadeva (zgodila se je 6. julija 2011) je tako zaradi nje padla v vodo, saj so zlikovci ob njeni pomoči oziroma po njenem obvestilu prepoznali kriminalista, ki jim je sledil.
Zavrača obtožbe
Na včerajšnjo delovno pravdo pred sodnico Klavdijo Erjavec je Tanasićeva prišla v spremstvu odvetnika Andreja Poharja iz odvetniške družbe Čeferin, MNZ pa zastopa pravobranilka Aleksandra Vrhunc Kovačič. Svojo resnico bo lahko nekdanja kriminalistka povedala v nadaljevanju sojenja, ki bo 12. marca, ko bodo svoje povedali tudi njeni nekdanji šefi in sodelavci.
Toda Tanasićeva že v tožbi proti MNZ vse očitke na svoj račun zavrača. Piše, da je svojo službo oboževala, ji je bila vedno predana in jo je opravljala s srcem. Bila je ponosna na uniformo, nikoli ni storila niti imela namena storiti česar koli, kar bi bilo v nasprotju z zakonom ali moralnimi načeli ali pa bi predstavljalo kršitev notranjih pravil oziroma policijskega kodeksa. Vztraja, da ni nikoli zlorabila uradnega položaja, da je vedno varovala zaupne podatke in jih ni nikomur sporočala, da je naredila ogromno, da je bila pri svojem delu prizadevna in uspešna, zato ni presenetljivo, da je v tajne podatke večkrat vpogledala, a o teh ni govorila z nikomer, niti s svojimi najbližjimi ne.
Od sodišča zahteva, da se kot nezakonit razveljavi sklep MNZ, s katerim so ji izredno odpovedali pogodbo o zaposlitvi. Ugotovi naj se, da se njeno delovno razmerje pri MNZ ni nikoli prekinilo ter še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja. MNZ jo mora pozvati nazaj na njeno delovno mesto ter ji izplačati vse plače, ki bi jih prejela, če bi bila v službi, plus obresti.
