Od koga se je po umoru odbila kapljica krvi?

LJUBLJANA – Niti najnovejša in v primerjavi s tisto iz leta 2009 sodobnejša tehnologija, ki jo je izvedenec za DNK-analizo Mihael Mustar uporabil v ponovni analizi kapljice krvi, najdene ob truplu Mustafe Rastoderja (ta je bil po mafijsko likvidiran 19. januarja 2009 v svojem domu na Litostrojski cesti v Ljubljani), ni dala jasnega odgovora na to, ali ta vsebuje tudi DNK domnevnega morilca Radenka Đurđevića. Še več. Odprla je celo nova vprašanja.

Preden podrobneje razkrijemo, kaj je ugotovil izvedenec, najprej povejmo, da govorimo o kapljici krvi, ki na tla ni padla takoj po strelu v Rastoderja, ampak je, kot sta ugotavljala izvedenca Alfred Šerko in Janez Golja, padla na tla s strelca. Po strelu je tako morala kri najprej prileteti na storilca in z njega pasti na tla, potem ko se je umaknil od žrtve. Bila je namreč predaleč od pokojnika. V tokratni analizi so, kot je povedal Mustar, zaznali še eno dodatno osebo. Če so v prvi analizi govorili o dveh osebah, pri čemer so obtoženega, ker je v profilu sledi manjkalo preveč njegovih alelov, izključili, lahko tokrat govorimo že o treh. Dvoma glede tega, da je v delu sledi tista od pokojnega Rastoderja, ni. Je pa zato težje ugotoviti, komu pripadata sledi drugih dveh oseb. Izvedenec je opravil statistični izračun, v katerem je ugotavljal razmerje glede verjetnosti trditev obrambe in tožilstva. Prva je seveda prepričana, da so aleli, najdeni v sledi, od dveh drugih oseb s podobnimi aleli, tožilstvo pa, da kažejo na to, da so od Đurđevića. Izračunano razmerje je bilo 0,89, kar je seveda manj kot 1 (v tem primeru bi lahko rekli, da je trditev obrambe enako verjetna trditvi tožilstva). Omenjeni rezultat po besedah izvedenca pomeni, da je »tukaj malenkost bolj verjetna trditev, da so aleli naključno prisotni in da niso od Radenka Đurđevića«. Nato pa je še dodal: »Radenka Đurđevića ne izločamo kot možnega donarja v tej sledi, a ga tudi ne moremo potrditi. To je primer, ko DNK ne more dati odgovora.« Z drugimi besedami to pomeni, da je manj verjetno, da sledi iz krvi pripadajo obtoženemu, a da je to še daleč od gotovosti. V analizi je Mustar še ugotovil, da v kapljici krvi ni bilo sledi, ki bi lahko pripadale sestri in mami obtoženega ter Johnu Banoviću in Binetu Jovanoviću.

Zadnje priče ni našel niti detektiv

Petčlanski sodni senat, ki mu predseduje ljubljanski okrožni sodnik Martin Jančar je, kot tožilka Helena Zobec Dolanc in Miha Kunič, zagovornik obtoženega, tudi tokrat zaman čakal na Banovića (bil je eden od redkih Rastoderjevih prijateljev, ki je bil z njim malo pred smrtjo). Če so konec marca, ko je nazadnje potekala glavna obravnava, še lahko vedeli, kje je, ga tokrat niti detektivu ni uspelo najti. Jančar je pojasnil, da je bil z nevrološke klinike v Ljubljani, kjer je bil zaradi suma na možgansko kap, že odpuščen. Nato je bil v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS – Soča in v toplicah, kjer pa ga tudi ni več. Vse od 19. aprila ga je tako iskal detektiv, a zaman. Med drugim se je detektiv oglasil na različnih naslovih, tudi pri brezdomcih, a Banovića, brez katerega sodišče težko konča sojenje, ni našel. Sicer je, kot je ugotovil izvedenec, sposoben pričanja na sodišču. Sojenje, v katerem sicer Đurđević, ki mu tožilstvo očita uboj Rastoderja, ves čas trdi, da je nedolžen, se bo nadaljevalo 13. junija.