Od banke je kupil na 
črno zgrajeno gostilno

MARIBOR – Skozi pravcato osebnostno kalvarijo je moral danes 47-letni Darko Zupanič, potem ko je čez noč ostal brez svoje restavracije in zadolžen prek obeh ušes. »Šele zdaj sem si nekoliko opomogel. Sicer sem želel zgodbo razkriti že pred časom, a nisem našel moči,« je začel razlagati Mariborčan. Leta 1997 se mu je, potem ko je prodal svojo družinsko pivovarno, porodila ideja o odprtju svoje restavracije in pivovarne na Limbuškem nabrežju. Idilična lokacija na desnem bregu reke Drave, le nekaj metrov od vode, ga je še dodatno prepričala o uspehu projekta. Darko Zupanič je izvedel, da bo druga največja slovenska banka prodajala objekt in zemljišče nekdanje Elektrokovine, in se prijavil na dražbo.

»Sklenili smo kupo-prodajno pogodbo, v kateri pa je izrecno pisalo, da banka prodaja dobrih 4000 kvadratov veliko zemljišče z gostinskim lokalom. Ker je bilo treba objekt deloma prenoviti, sem na upravno enoto vložil vlogo za adaptacijska dela. Odgovorili so mi, da to lahko naredi le lastnik in potrebuje tudi njegovo soglasje,« poudarja Zupanič, ki obenem priznava, da je NKBM Leasing (hčerinsko podjetje NKBM) po pogodbi ostal lastnik, saj je tudi deloma financiral nakup. »Toda na upravni enoti so mi dejali, da NKBM Leasing sploh ni lastnik, ampak naj bi lastnik bila kar NKBM sama,« nadaljuje Zupanič.

Od bančne ustanove je kupil nepremičnino, čeprav sploh še ni bila lastnik nepremičnine. Ko je to vendarle uredil in je NKBM Leasing postal dejanski lastnik, je sledil nov šok. Z upravne enote so mu sporočili, da dovoljenja za adaptacijo ne bo, saj je objekt črna gradnja. »Zameglilo se mi je pred očmi. A nisem vrgel puške v koruzo, naredil sem vse, da sem objekt legaliziral, dobil gradbeno dovoljenje in naposled še uporabno,« je razlagal Zupanič in skoraj dal vedeti, da najhujši del zgodbe šele sledi. Po štirih letih donkihotovskega boja z mlini na veter je restavracija ob Dravi vendarle zaživela.

Najprej gorela friteza

Ker je Darku Zupaniču celotna stvar smrdela, si je na vse pretege prizadeval, da bi zadevo refinanciral. In našel partnerja v največji slovenski banki, ki je poplačala njegove dolgove. Istočasno je vse kazalo, da bo projekt za poldrugi milijon tedanjih nemških mark (danes 750.000 evrov) zaživel in se dobro končal. Toda najhujše je šele sledilo. »Nekega dne smo sami pogasili manjši požar v kuhinji. Ogenj je izbruhnil na fritezi, a ni bilo hujšega. Škode je bilo za dobrih 2500 mark, a zavarovalnica je ni želela poplačati. Tedaj so utemeljevali, da bi bilo treba aparate, starejše od šestih let, pregledovati na šest mesecev in ne šele po obdobju enega leta, kot smo to storili. Odločil sem se prekiniti zavarovanje in prenehal plačevati premijo,« pojasni Darko Zupanič.

Dobre tri mesece zatem se je zgodila katastrofa. Bilo je zgodaj zjutraj, ko so na vratih Zupaničevih pozvonili policisti. Hiteli so razlagati, da je v njegovem lokalu na Limbuškem obrežju gorelo. Ko se je Darko Zupanič pripeljal do projekta svojega življenja, bi ga kmalu zadela kap. Njegove sanje, načrti in prihodnost so povsem pogoreli. Ostal je brez gostilne, brez dela in s kupom dolgov. Od zavarovalnice ni mogel pričakovati pomoči, saj je pogodbo prekinil. »Sledilo je najhujše obdobje, ko so si izvršitelji podajali kljuko. V projekt ni bil vložen samo moj denar, tudi od moje mame in tašče. Naposled mi je vendarle uspelo najti nizozemskega kupca za pogorelo stavbo in zemljišče,« je dopolnil nekdaj uspešen podjetnik. Iz izkupička je lahko poravnal dolgove do banke in davčne uprave (davek na dodano vrednost in prispevke za deseterico zaposlenih), odprte so ostale še terjatve dobaviteljev.

»Edini način je bil osebni stečaj. Zdaj je tudi ta končan in laže sem zadihal. Banko sem imel do tega dogodka za zaupanja vredno institucijo, ki pa me je na koncu ogoljufala in premoženjsko uničila. Le vprašanje je, kdo je na dveh mestih podtaknil požar. Najprej sem bil celo sam osumljen, a so policisti to možnost zavrgli, saj so ugotovili, da lokal sploh ni bil zavarovan,« je sklenil Zupanič.