Očka našla mrtvega pod podrto bukvijo

MOČVIRJE – Usoda je res kruta. V nedeljo je tako nepričakovano in kot najostrejša britev zarezala v življenje skromne družine Novšakovih, ki se že desetletja borijo na kmetiji v Močvirju, vasici, ki sicer spada v občino Škocjan, a domačini so še vedno bolj vezani na občino Sevnica, ki so ji nekoč pripadali. V nesreči so izgubili gospodarja Srečka, edinega moškega na kmetiji.

Priden in priljubljen delavec je bil, dvanajst let je že delal v Revozu, doma pa skrbel za kmetijo. Pravijo, da je bil kmet, kakršnega bi bilo treba iskati. Komaj je prišel iz službe, že je prijel za kosilnico ali se lotil drugega dela. Še v nedeljo ni mogel mirovati, tudi zadnjo ne, čeprav je zjutraj lilo kot iz škafa. Partnerici Tanji in babici Antoniji je povedal, da gre, kot vsako nedeljo, na travnik nad vasjo na Zajčjo goro pogledat, ali so prašiči naredili kaj škode. Obul si je škornje, si nadel jakno, vzel dežnik in šel. Čeprav ga je babica rotila, ali res mora iti, jo je potolažil, da bo pred kosilom doma, saj tako ali tako njihov travnik ni daleč. Ura je odbila devet, ko se je poslovil. A nihče niti v sanjah ni slutil, da bo to zadnje slovo.

Iztrgalo iz zemlje

»Pojedle smo že juho, in ker Srečka kar ni bilo domov, mi to ni dalo miru. Šla sem pogledat, kje je. S seboj namreč ni imel telefona, niti psa Tarzana ne, čeprav ga je vedno vzel, ko je šel v gozd, tokrat pa ga je verjetno pustil doma zaradi dežja. Tudi hčerka je šla z mano. Do travnika sva šli po eni strani, vračali sva se po drugi. Klicali sva ga, a zaman. Takrat sem na poti zagledala podrto bukev. Bila je debela, a niti pomislila nisem, da bi pod njo ležal Srečko. Ko sem se približala krošnji, sem pod njo zagledala njegovo jakno. Ležal je na trebuhu. Začela sem ga tresti, a se ni odzival, na tilniku pa je imel modro črto,« je v solzah pripovedovala 30-letna Tanja, ki se je v Močvirje priselila pred nekaj leti z Velikega Trna. In ob tem razmišljala, ali je Srečko slišal padanje drevesa, morda je celo bežal po poti pred bukvijo, a ga je dosegla prav krošnja.

Veliko bukev je iztrgalo iz zemlje s koreninami vred. Verjetno zaradi razmočenega terena, gotovo je močno pihalo. In Srečka ni zadelo deblo, temveč krošnja. Kot da bi čakala, da se bo podrla nanj, ko je šel mimo. Ah, kakšna usoda …

Tanja niti ne ve, kako jima je s hčerko potem uspelo priti v dolino. V trenutku se jima je sesul svet, vsi skupni načrti so postali kot daljna nedosegljiva zvezda nekje v vesolju, kot milni mehurček, ki je počil v daljavi. Pa čeprav so bili tako trdni, jasni in svetli.

»Lažje bi razumela, če bi podiral drevje in bi se poškodoval ali da bi nanj padla suha veja. A podrlo ga je zdravo drevo. Pa koliko drv sta s Tanjo letos že pripravila, polno drvarnico jih imamo. Tudi zadnji sneg je v našem gozdu lomil drevje in nam povzročil veliko škode, a Srečko je že vse pospravil,« je razmišljala Antonija, ki je v Močvirje prišla pred 58 leti. Imela je dve hčerki, Srečkova mamica je umrla pred dobrim desetletjem, zato je ona prevzela skrb za njenega sina. Bila mu je kot mama, tudi on jo je tako klical in jo imel za mamo. Novšakovi so vedno živeli skromno in vsak dinar dvakrat obrnili in predvsem so vse vložili v kmetijo. V hlevu imajo 10 glav živine pa dva pujsa. »Vsak čas bo zmanjkalo suhe krme, svežo travo pa je kosil Srečko. Saj mu je pomagala tudi Tanja, ona je grabila in vozila traktor, vendar kosila res ni. Tudi pluga ne obvlada, je pa za druga dela,« je dodala Antonija, ki je še kako zadovoljna s Tanjino pomočjo na kmetiji. A moška roka bo manjkala. In to kako! »Srečko je že govoril, da bo, ko bo ječmen zrel, takoj posejal koruzo za živino. Treba bo ogreniti krompir in poškropiti koruzo. Ta teden bo telica povrgla mladega, kaj če bo brcala? Kako bova sami? Pa še dve sta breji,« je nizala misli Antonija, ki je pred letom in pol pokopala moža, s katerim sta pred 35 leti ob stari hiši postavila novo.

Dva kredita

V zgornjem nadstropju sta si Tanja in Srečko uredila stanovanje, zato je Srečko vzel tudi kredit. Tega bi odplačeval do konca leta, več kot eno leto pa bi mu trgali še kredit za avto. Kupil je namreč novega clia. Kako bo zdaj s kreditoma, Antonija in Tanja ne vesta. Antonija ima namreč 270 evrov pokojnine, Tanja, ki ni zaposlena, dobi le 80 evrov otroških dodatkov. In to so vsi dohodki, stroškov na 6,5 hektarja veliki kmetiji pa nikoli ne zmanjka. Zato je Srečko že razmišljal, da bo povečal kmetijo, saj sta s partnerico naredila še eno štalo, kupil je rotacijsko kosilnico, da bi bila košnja lažja, sicer pa imajo sedem njiv, nekaj gozda in vinograd. Srečko je načrtoval obnovo hiše, namreč treba bi že bilo zamenjati streho. »Ne vem, kako bomo zdaj. Pustiti ne moreš vsega, za vsako stvar tudi ne moreš nekoga prositi, da bo pomagal, čeprav sta se hči Jožica in njen mož Lojze že ponudila, da bosta pomagala,« je zavzdihnila Antonija.

Med našim pogovorom se je petletna Neja na tleh igrala s punčkami. »Neja, ti si tako kot jaz. Bila sem stara pet let in pol, ko sem izgubila očeta. Ravno je bilo konec vojne, ko ga je nekdo ustrelil. Tako majhna sem morala iti za pastiričko, do dvajsetega leta pa sem bila za deklo. Dokler se nisem priselila v Močvirje,« je tiho pripomnila Antonija. Neja jo je sicer poslušala, a njenih besed najbrž ni povsem razumela. Ve, da se je zgodilo nekaj hudega, videla je namreč očka, ki je ležal pod drevesom. A vse groze ni dojela. Saj je niti ne more, je še premajhna. Čeprav je dan prej izgubila očeta, ki jo je imel tako neizmerno rad!