MARIBOR – Tudi včeraj je v veliki razpravni dvorani mariborskega okrožnega sodišča vladal poseben, poostren varnostni režim. »Lahko vstopite,« je sodnica Danila Dobčnik Šošterič pozvala vse prisotne, a v isti sapi dejala: »A ga bo kdo snemal?« Pri tem je mislila na obtoženega Roberta Supančiča, ki so ga tako pravosodni policisti kot drugi poznavalci razmer ocenili za zelo nevarnega. Da 33-letnik, ki je v začetku decembra lani na grozovit način umoril svojega očeta Boruta, obvlada borilne veščine, je vsem znano. In da jih ne bi skupil še kateri predstavnik sedme sile, je sodnica preventivno poskrbela za varnostno razdaljo.
Pravosodna policista, ki sta Supančiča pripeljala iz mariborskega zapora, sta bila videti bolj napeta kot obtoženi. Ta je v raztegnjenem puloverju in umazanih hlačah stopical do zatožne klopi, z mislimi je bil odsoten, kot da ne bi odločali o njegovi nadaljnji življenjski usodi. Četudi je razprava trajala slabe štiri ure, ni izustil niti ene besede: mirno je sedel na zatožni klopi in dajal vtis, da niti muhi ne bi skrivil krila, kaj šele koga ubil. Njegova frizura je posebna, saj stopničasti rez nakazuje, da si v zaporu verjetno sam striže črne lase.
Test
»Sploh nismo imeli stikov. Njegovega očeta sem tu in tam videl, izmenjala sva si nekaj besed, a to je bilo tudi vse,« je razlagal najbližji sosed Simon Karnel, a zatem razložil, da je obtoženega videl na dan tragedije: »Bil je sklonjen nad odtočnim jaškom ob leseni nadstrešnici. Kaj je počel, ne vem.« Preiskovalci so v tistem jašku našli Supančičev telefon in telefonsko kartico. Da bi kadar koli pred lansko tragedijo iz hiše Supančičevih slišal prepire ali vzklike, je sosed ostro zavrnil: »Nič od tega.«
Četudi Robert Supančič sojenje spremlja povsem mirno, pa je to verjetno posledica tega, da je »prepojen« z zdravili. Toda zna tudi povsem drugače. Patologinja Vesna Štiglič, ki je po umoru obducirala truplo Boruta Supančiča, je razkrila nekatere podrobnosti: »Na vratu sem našla dve vbodni rani, ki sta verjetno služili kot testni rani pred obglavljanjem,« je dejala in potrdila, kar so čivkali že vrabci na strehi: Robert Supančič je svojega očeta Boruta obglavil. Sodnica je hotela natančno razlago, zato je patologinja hladnokrvno odgovorila: »To imenujemo takrat, ko se glava ne drži več telesa.«
(Ne)zavesten
Za nameček je še razložila, da je bil Borut Supančič v času, ko mu je sin odstranjeval glavo, še živ. »Bil je živ, saj smo v pljučih našli sledi krvi. In ta je lahko v pljuča prišla le, ko je žrtev še dihala.« Toda s tem grozot, ki so se tragične sobote dogajale v hiši Supančičevih v Zgornji Kungoti, še ni bilo konec. Patologinja je dejala, da ne more zagotovo trditi, ali je bil moški v nezavesti. »Glede na podplutbe na ličnici in za ušesom gre sklepati, a lahko se zgodi, da je bil tudi pri polni zavesti.« Niti tega, kaj naj bi se dogajalo usodnega dopoldneva, Štigličeva ni mogla razvozlati, toda glede na dejstvo, da so bile podplutbe sveže, gre sklepati, da je sin očeta najprej udaril s trdim predmetom (lahko tudi roko) in šele zatem obglavil.
O duševnem stanju obtoženega je psihiater Mladen Vrabič razglabljal za zaprtimi vrati. Javnost je bila izključena, a smo kljub vsemu izvedeli, da je izvedenec ponovil, kar je trdil že pred časom: Robert Supančič je zdrav. In zaradi tega ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja ne pride v poštev. Prej kot na psihiatriji bi Vrabič obtoženega Supančiča, ki je pred časom prestopil v islamsko vero, rad videl za rešetkami. In to za dolgo. Vrabič pa naj bi istočasno namočil svoje kolege, saj so ti 2003., ko so Robiju Supančiču sodili zaradi umora matere Stanislave, postavili diagnozo, da mladenič boleha za shizofrenijo. Toda Vrabič meni, da ne takrat ne zdaj ne moremo govoriti o tej bolezni.
Z njim pa se ni strinjal zagovornik obtoženega, odvetnik Viktor Osim: »Sodišče naj za mnenje poprosi komisijo za izvedeniška mnenja v Ljubljani. Kako je mogoče, da je v mnenju, ki je bilo izdelano leta 2003, govor o shizofreniji, zdaj pa ne več?« Sodnica Danila Dobčnik Šošterič si je vzela nekaj minut, zatem pa dejala, da bo o predlogu starega odvetniškega mačka odločala konec maja. Ni malo takšnih, ki menijo, da bi moral Robert Supančič za 15 let (kolikor je takrat znašala najvišja kazen) za rešetke že takoj po umoru mame Stanislave in poskusu umora sosede pred dvanajstimi leti.
Verjetno bi se za Robertom Supančičem zabrisale vse sledi, če ne bi storil usodne napake. Kot je znano, je po zločinu sedel v očetov avtomobil in pobegnil v avstrijsko prestolnico. Tam se je ustavil pred elitnim dunajskim hotelom Kaiserhof nedaleč od centra. V avli se je veselo pogovarjal s tamkajšnjimi turisti, nato pa s hotelskega telefona pri recepciji poklical šahovskega prijatelja iz Gradca in mu med drugim dejal, da ima dovolj Slovenije, da se čuti zasledovanega in da čaka na prevoz v Nemčijo. Razložil mu je tudi, da se ukvarja z borilnimi športi, in v polomljeni angleščini celo priznal: »Nekoga sem ubil.« Komaj sta odložila slušalki, je Avstrijec poklical brata pokojnega Darka Supančiča, s katerim skupaj igrata v graškem šahovskem klubu. Povedal mu je za nenavaden klic in bil domala šokiran, ko je izvedel, da Roberta v Sloveniji iščejo zaradi suma umora očeta Boruta. Stekla je skupna policijska akcija in Robertu Supančiču so v spektakularni aretaciji v preddverju hotela sredi avstrijske prestolnice odvzeli prostost. V črni torbi, ki jo je nosil, je imel dva noža in škarje. |
