Očeta sedmih otrok je v gozdu ubil štor

DOL PRI LJUBLJANI  – Gozdovi Janč so se zavili v molk. Nobena tišina na tem svetu ne more biti tako srhljiva kot tista, ki jo vznemirja šelestenje mladega listja po strmih vlakah in globokih, temnih grapah, kamor tudi najdrznejši sprehajalci redko zaidejo. Le širokoplečate bukve in njihove za roko debele mladike so nemo zastirale pogled na velik razruvan žleb, kjer so navzkriž ležala debla teh srebrnih lepotic.

Bilo je v soboto okoli treh popoldne, ko je Viktor Levičar odložil motorno žago na greben kotanje in že naredil korak, da bo splezal iz nje, ko se je nekaj snelo, skrivnostno spolzelo kot po snegu, zašumelo po lanskem suhem listju, ki se drobi pod korakom. Potem se je prevrnilo, kot bi padlo veliko kladivo na zemljo, ki zaduši še tako boleč udarec. Nekaj ton težak bukov panj se je prekucnil in pod seboj stisnil 52-letnega gospodarja iz Laz 44 v občini Dol pri Ljubljani.

Njegova sinova, brata Leon in David, sta onemela, čakala očetov klic, morda le tisti klic bolečine, ki pove, da je še vedno tu, zraven. A tega ni in ni hotelo biti. Bukve so zapele mrtvaško pesem in s seboj odnesle zadnji vzdihljaj vzornega moža in očeta sedmih otrok, kmeta in logarja, ki je tako neskončno rad živel z njimi.

Zmanjkalo mu je pol metra

Viktor Levičar je z družino živel na starodavni logarski kmetiji: »Ja, pred 150 leti so njegovi predniki, logarji gradu Dol, kupili od grajskih hišo in nekaj zemlje,« nam pove objokana žena in mati Darka.

Kljub izgubi najdražjega na tem svetu pove, kako je bil Viki skrben in močan, poln energije in optimizma, kako se je znal pogovarjati z drevesi.

»Iz narave je vzel le toliko, kot je potreboval,« so povedali sosedje in prijatelji.

Viki se je v gozdu znal obnašati, ni hitel in tudi tokrat ni storil nobene napake! V Dolu, na poti do domačije, smo slišali, da naj bi nesrečni Viktor žagal podrto deblo tik pod panjem, pri čemer naj bi ga panj stisnil: »Kako je mogel tako žagati, izkušen, kot je bil...,« je zmajeval z glavo njegov znanec in dober prijatelj.

Povejmo zdaj, da je Viktor v resnici žagal neko drugo deblo, po izpovedi sinov Matjaža in Roberta naj bi se nanj zavalil neodvisni panj, ki je spolzel nanj. Morda zaradi vibracij ali pa zgolj po naključju v tistem trenutku.

»Mislimo, da je bil oče obrnjen v grapo, zato panja verjetno ni slišal, nihče ne ve natančno. Glede na položaj sklepamo, da je poskušal odskočiti, a mu je zmanjkalo pol metra,« nam je pojasnil Robert.

»Verjetno je poskušal odskočiti, a ni imel trdne opore pod nogami, kotanja je zasuta z listjem in podrastjo, zato je mehko, ni se mogel odriniti,« ugiba Matjaž.

Bratje odkopali očeta

Bilo je sobotno popoldne, Pr' Jernač, tako se reče kmetiji po starem, so odkosili. Oče Viki je šel naprej v gozd, mimo lepo nakalanega in zloženega bukovega lesa, ki ga je nakalal skupaj s svojimi pridnimi sinovi. Leon in David za njim po poti in v grapo. Matjaž in Robert sta bila na dvorišču, ko je zazvonil mobilni telefon, neznana številka: »Zgodila se je nesreča,« se je zaslišalo iz slušalke. Prav v trenutku nesreče je bil na poti kolesar, zaklical mu je David, naj pokliče domov.

Tekla sta brata po gozdni poti in se s strahom spustila v kotanjo. Zapeli so jeklenico za panj in ga s traktorjem dvignili, da so prišli do očeta: »Kopal sem in kopal, potem nam je le nekako uspelo,« pripoveduje Matjaž. 
»Oživljali smo ga pol ure, nič ni pomagalo, niti umetno dihanje ne.« Oče Viktor ni več zadihal. Le bukve so šelestele in rezale gozdno tišino.

Prihiteli so reševalci in policija: »Bili so kmalu pri očetu, čeprav je kar daleč tu gor,« sta spravljivo govorila brata, ki sta ohranila očetov občutek za naravo, postala sta čebelarja. »A ko je doma delo, vsi pridemo domov in kalamo drva ali kaj drugega.«

Cena lesa zaradi žledoloma trenutno ni kaj prida. »A oče je verjel, da je prav, da se gozd pospravi, da se z njim gospodari tako, kot se mora,« pove Robert. Doma nimajo cepilnega stroja, kalajo na roke: »Ni problem, na dan jih nakalaš od osem do deset metrov.«

Kmet, logar, naravovarstvenik

Viktor Levičar se je rodil 14. maja 1961, veselil se je svojega 53. rojstnega dne, ki bi ga praznoval v sredo, skupaj z družino, kjer je zaupanje neizmerno. Poleg sinov so se mu rodile tudi tri hčere, Rahela, Natalija in Nataša.

Po poklicu je bil avtomehanik, do leta 1992 je delal v podjetju Avtoobnova, potem pa le še zase in za družino.

Sliši se neverjetno, a družina je zgledno živela od približno 16 hektarjev velike hribovske kmetije. Prebivalci Janč in Dola se Viktorja spomnijo kot prijaznega domačina, kmeta, ki je nabiral borovnice, gobe in druge gozdne sadeže in jih prodajal na tržnici.

Vse, kar je prijel v roke, je znal spremeniti v veselje in užitek, pravijo ljudje. V Dolu smo slišali zgodbo: »Vprašal me je, ali bi imel gobe. 'Prinesi mi tri kilograme,' sem odgovoril. Obrnil se je in mi naslednje jutro prinesel tri kilograme. Ničesar ni nabiral v naprej. Iz gozda je vzel le toliko, kot so potrebovali.«