MARIBOR – Odkar so avstrijski varnostni organi slovenskim kolegom na mejnem prehodu v Šentilju pred natančno dvema mesecema predali osumljenega Roberta Supančiča, je bilo glede dvojnega morilca precej tiho. Izvedeli smo, da so neuravnovešenca nastanili na oddelku za forenzično psihiatrijo v mariborskem kliničnem centru, kjer se je že zdravil zaradi umora mame Stanislave pred dvanajstimi leti. Toda zoper 33-letnika iz Zgornje Kungote je mariborsko tožilstvo medtem vložilo obtožnico, zdaj pa prihaja na plan vse več podrobnosti ostudnega umora 64-letnega Boruta Supančiča, ki je v začetku decembra lani šokiral ne samo Slovenijo, ampak tudi naše severne sosede.
Da se je v hiši Supančičevih v Zgornji Kungoti zgodila tragedija, je prvi opazil Darko Supančič, brat pokojnega in stric osumljenega morilca. Tragične decembrske sobote sta bila z bratom dogovorjena, da se kot vsak konec tedna dobita na kavi. Ker Boruta ob dogovorjenem času ni bilo, to pa mu ni bilo podobno, ga je poskušal brat priklicati po telefonu. Toda tako hišni telefon kot njegov mobilnik sta zvonila v prazno. Odpravil se je do hiše v Kungoti, majhnem kraju ob avstrijski meji, a je bilo na zunaj vse mirno, vhodna vrata so bila zaklenjena. Skozi odprta vrata na terasi je vstopil v hišo in v temnem hodniku na tleh zagledal ležati brata Boruta.
Mesarski nož
Šele ko je prižgal luč, je videl razsežnosti ostudnega zločina. Borut Supančič je ležal na trebuhu, njegovo truplo je bilo pokrito s tremi jaknami. Ko je dvignil prvo, je videl prizor, ki ga nikoli ne bo pozabil: velika mlaka krvi in bratovo truplo brez glave. Iz kopalnice je slišal šum tekoče vode, in ker ni vedel, ali je še kdo v hiši, je pobegnil ter poklical policijo. Preiskovalci so pozneje umaknili vse tri jakne in Borutovo glavo našli povsem ločeno od trupla ob desnem ramenu. Nedaleč stran je ležalo morilsko orožje, oster nož z 21-centimetrskim rezilom, posebej pripravljen za tovrstne »klavske« zločine.
Darku Supančiču se je pred očmi zavrtel film iz leta 2003, ko je Robert Supančič na hodniku stanovanjskega bloka najprej umoril svojo mamo Stanislavo, nato pa življenje poskušal vzeti še sosedi Adeli Bračič. Niti sekunde ni dvomil, da je bil tako ekstremističnega zločina sposoben le nečak Robert. Še dodaten sum je vzbudilo dejstvo, da so se za njim izgubile vse sledi, poleg vsega pa je z dvorišča izginil pokojnikov avtomobil, črna nissan micra. Policisti so začeli iskati Roberta Supančiča. Celotna Slovenija je trepetala, dokler v večernih urah ni prišla odrešujoča novica, da so na rokah verskega ekstremista zažvenketale lisice.
»Nekoga sem ubil!«
Avstrijski policisti so ga našli v hotelu Kaiserhof sredi Dunaja. Verjetno bi se za njim zabrisale vse sledi, če ne bi storil usodne napake; ko se je z avtomobilom pripeljal v avstrijsko prestolnico, se je Robi, kot so ga klicali domači, ustavil pred elitnim dunajskim hotelom Kaiserhof nedaleč od središča mesta. V avli hotela se je veselo pogovarjal s tamkajšnjimi turisti, nato pa s hotelskega telefona pri recepciji poklical šahovskega prijatelja iz Gradca Huga Teuschlerja. Njun pogovor je trajal dobrih 15 minut, v njem pa je Robert govoril nepovezano, zmedeno in enkrat nemško, drugič celo angleško.
Med pogovorom je avstrijskemu prijatelju dejal, da ima dovolj Slovenije, da se čuti zasledovanega in da čaka na prevoz v Nemčijo. Med drugim mu je razložil, da se ukvarja z borilnimi športi, in v polomljeni angleščini celo priznal: »Nekoga sem ubil.« Komaj sta odložila slušalko, je Hugo Teuschler poklical Darka Supančiča, s katerim skupaj igrata v graškem šahovskem klubu. Povedal mu je za nenavadni klic in bil šokiran, ko je izvedel, da Roberta v Sloveniji iščejo zaradi suma umora očeta Boruta. Stekla je skupna policijska akcija in Robertu Supančiču so v spektakularni aretaciji v preddverju hotela sredi avstrijske prestolnice odvzeli prostost. V črni torbi, ki jo je imel pri sebi, je imel dva noža in škarje. Le sam ve, ali je načrtoval nov mesarski pohod.
Očeta že davil
Robert Supančič ima pestro zgodovino. Ko je pred dvanajstimi leti umoril mamo, so zdravniki na sodišču ocenili, da je moril neprišteven. Ni mu bilo treba v ječo, ampak so ga napotili na obvezno psihiatrično zdravljenje. Že po vsega treh letih so psihiatri ocenili, da je ozdravljen, okolici ni več nevaren, in ga poslali v normalno življenje. Izvedeli smo, da je bil oče Borut po ženini smrti v hudi duševni stiski, zato s sinom ni hotel živeti pod isto streho. Ga je pa odprtih rok sprejel stric Darko, pri njem je Robert živel vse do leta 2010. Takrat je med njima počilo, zato se je Robi odselil v najemniško stanovanje. Bil je brez zaposlitve, brez prihodkov. Naposled ga je kljub opozorilom sorodnikov v hišo v Zgornji Kungoti vzel oče Borut.
Večjih izpadov naj ne bi imel, čeprav je večkrat postal nasilen. Sprva predvsem verbalno, pred šestimi meseci pa je očeta Boruta poskušal celo zadaviti. Srečo, da je ušel nekontrolirani jezi Roberta Supančiča, je imel celo poštar, ko mu je enkrat prinesel priporočeno pismo. Robert je pismo raztrgal, poštar pa je še pravočasno pobegnil z dvorišča. Poznavalci razmer v družini so policistom dejali, da se je Robi predvsem v zadnjem obdobju navduševal nad ekstremističnimi gibanji, ki svoje žrtve mučijo in jih ubijajo na barbarski in nečloveški način. Da mu nasilje ni bilo tuje, so policisti izvedeli tudi od njegove nekdanje partnerice, saj je Robert pretepel novega fanta nekdanjega dekleta, ki jo je spoznal med zdravljenjem na psihiatriji.
Prišteven
Ker so Roberta Supančiča po izročitvi Sloveniji namestili na psihiatriji, je bilo pričakovati, da bo morda zoper njega znova izrečen ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja (ta lahko povrhu traja najdlje pet let) podobno kot pri umoru mame. Medtem ga je pregledal tudi psihiater Mladen Vrabič in na zadovoljstvo mnogih zanikal, da bi bil morilec Robert Supančič v času storitve kaznivega dejanja neprišteven. Nedvomno je, da se je dodobra pripravil na očetov umor. Preiskovalci so ugotovili, da ga je napadel izza hrbta, ko se je oče odpravljal od doma. Umor je moral dodobra načrtovati, saj je na držalo noža, ki ga je uporabil za obglavljanje očeta, navil vrvico – roka napadalca zaradi nje pri večjih silah ne spolzi na rezilo.
