Očeta je ob novici o sinovi smrti zadela kap

LJUBLJANA – Ne mine teden, včasih niti dan, da ne bi poročali o tragičnih dogodkih. Prometne ali delovne nesreče, umori, samomori in podobno. Vselej pa za pokojniki ostanejo njihovi najbližji, ki jih mora kdo obvestiti o tem, kaj se je zgodilo. Pogosto so prav policisti tisti, ki tragično vest prinesejo domov ali v službo. Kako to zmorejo, se jih dotakne bolečina sorodnikov? In kako jo prenesejo najbližji? Raziskali smo obe strani.

Vselej je stresno

Največkrat morajo policisti na pot do svojcev, ki so najbližje izgubili v prometnih nesrečah. Policija za takšne naloge nima ne posebej izurjenih ljudi ne programa usposabljanja. Zanesejo se na izkušene kadre. Ugotovitve kažejo, da ljudje bolj zaupajo starejšim možem v uniformah. V trenutku, ko se najbližji soočijo s tragičnim dejstvom, je to zelo pomembno.

Celjski višji policist Franci Toplišek je ničkolikokrat dobil to nehvaležno nalogo. Še vedno ga stisne pri srcu, ko mora do družine, ki se bo naslednji hip zavila v črnino. Običajno postopek opravita dva policista. »To je najhujše, kar lahko doživiš v službi. Kadar gre za otroke, zlasti edince, pa sploh. Tudi policisti imamo otroke, takšni primeri se nas seveda dotaknejo.«

Kakšen je postopek, katere besede izbirajo, kako pristopijo do pokojnikovih najbližjih? »Vselej je stresno. Poskušaš biti takten, presodiš, ali gre za starejše ali bolne ljudi. Najprej zaprosimo, ali lahko vstopimo, rečemo jim, naj sedejo, ker bi se radi pogovorili. Nato povemo dejstvo. Okvirno opišemo, kaj se je zgodilo, in dodamo, da dotičnemu žal ni bilo več pomoči.«

Topla beseda pomaga

Odzivi sorodnikov so različni. Jok, stok, kričanje, klicanje po imenu, ljudi obide slabost, izgubijo zavest, tu in tam kdo postane tudi nasilen, čeprav Toplišek tega še ni doživel, pove pa za dogodek iz celjskega naselja Nova vas, ko je očeta ob novici o sinovi smrti zadela kap.

»Sogovorniku se zazreš v oči, poveš naravnost, s čustveno noto, da ni čisto rutinsko. Če je treba, pokličemo zdravniško pomoč. Najbolj pomaga topla beseda, morda roka na ramenu. Vprašamo, ali lahko pokličemo koga od bližnjih, da človek v teh najhujših trenutkih ni sam. Povemo, kje lahko dobijo dodatne informacije, odsvetujemo jim vožnjo.« Če je treba pokojnika pripeljati iz tujine, pomagajo s praktičnimi nasveti.

Ko gre za nasilno smrt, se izogibajo podrobnostim. Svojci pogosto želijo videti truplo. Če je to dobro ohranjeno in gre za postopek identifikacije, ni težav, v nasprotnem primeru tudi patologi predlagajo prepoznavo po oblačilih, policisti pa svojcem svetujejo, naj preminulega ohranijo v spominu takega, kot so ga videli nazadnje.

Boleči spomini

Kaj pravijo tisti, ki so jim policisti prinesli grozljivo vest? Na splošno velja, da so moški bolj trdni, se hitreje sprijaznijo in po določenem času tudi lažje spregovorijo o tem. »Vsak najprej pomisli, ali je sam naredil dovolj, da se to ne bi zgodilo. Zazrl sem se vase in uvidel, da sem sina zgledno vzgajal. Bil sem pomirjen ob spoznanju, da ni storil ničesar napak,« nam je zaupal Alojz Kračun iz Celja, oče pokojnega Petra, ki je s sopotnicama pred šestimi leti izgubil življenje v prometni nesreči, ki jo je povzročil Branko Maček.

Aleksander Gorišek iz Lokavca nad Rimskimi Toplicami je v prometni nesreči predlani izgubil brata. »Policisti so potrkali ob enih ponoči. Kar naravnost so mi povedali, kaj se je zgodilo. Ne vem več, kako sem se takrat počutil, kaj sem razmišljal. Rekli so, da je šlo za nesrečo in da so brata odpeljali v Novo mesto.«

Marjana, ki zdaj živi na območju Žalca, se tudi po toliko letih, kar sta ji policista prišla povedat, da so njenega moža po nekaj dneh iskanja našli mrtvega v rečni strugi, še zmeraj zdrzne, ko pomisli na tisto jutro. »Prebudila sem se v prepričanju, da se bo tisti dan vrnil. Potem je pozvonilo. Stekla sem k vratom, misleč, da je on. Bila sta policista in gledala sta me naravnost v oči. Planila sem v jok, še preden sta utegnila kaj povedati. Postalo mi je jasno, da ga ne bo več domov. Ne vem, kaj sta mi pripovedovala, čustva so bila premočna. Eden je stopil po sosedo, da je ostala z menoj.«

Izklop čustev

Tudi Aleksandra, ki živi v bližini Slovenskih Konjic, ima boleče spomine na izgubo sestre. »Drobcena napaka v gorah jo je stala življenja. Odprla sem vrata in policist me je vprašal, kdo sem. Vstopil je, poklicala sem še mamo in povedal nama je za sestrino nesrečo. Otrpnili sva, kakor da ne bi verjeli, potem sva se objeli in planili v jok. Nekaj dni po pogrebu sem policista poklicala in se mu zahvalila, ker je res nastopil s pravšnjim občutkom. Pozneje sem izvedela, da je sestro celo poznal, in gotovo mu ni bilo lahko.«

Pavla iz Šentjurja je med redkimi, ki so jih po telefonu obvestili, da se je oče ubil. »Bila je nedelja in dežurala sem v službi. Ne vem, zakaj telefonsko obvestilo, morda so me iskali doma. Besed se ne spominjam. Nisem razmišljala, ali je res, kar govorijo, samo odšla sem do njegovega stanovanja in tam še videla vrv. Čustveno sem se povsem izklopila.«

Človek na te dogodke nikoli ne more biti pripravljen, vedno ga prizadenejo. Svojci morajo z izgubo najbližjega živeti naprej. Policisti pa si po opravljenem oddahnejo v upanju, da jim ne bo treba kmalu na obisk z enako nalogo.