Oče umorjene Rebecce: Ležala bo v svojem grobu

GROSUPLJE – V rodni Mirni Peči so včeraj v ožjem družinskem krogu pokopali glavnega akterja ene največjih družinskih tragedij na Slovenskem, 37-letnega Marjana Hrena. Ker si je v četrtek po dvojnem umoru sodil sam, je s seboj odnesel skrivnost, zakaj je ustrelil svojo enako staro ženo Simone, s katero je sicer bil v ločitvenem postopku, in odgovor na še tisoče drugih zakajev, tudi tistega najpomembnejšega: zakaj za hudiča je moral vzeti življenje tudi popolnoma nedolžni 12-letni Rebecci, ki jo je imela Simone iz prvega zakona z Grosupeljčanom Matejem Fischerjem.

Morilca so torej pokopali, v tej žalostni zgodbi pa se utegne v prihodnjih dneh še kako zaplesti, saj Rebeccin oče noče niti slišati o tem, da bi dovolil hčer položiti v isti grob kot njeno mater.

Zakaj mu ni vrnila, kar je njegovo?

»Nazadnje sem Rebecco videl v nedeljo. Z znancem sva prišla v lokal na pijačo, tam je bila na kavi s prijateljico tudi Simone. Povsem normalno sva se pozdravila, potem pa je kar naenkrat do mene pritekla Rebeca. 'O, oči.' Kakih 15 minut sva se pogovarjala, se ves čas veselo smejala. Sladoleda ali pijače pa ni hotela, češ da se ji mudi k prijateljem,« se s solznimi očmi spominja 35-letni Matej in za hip obmolkne.

»Marjan ne bi smel ubiti Simone, toda če je imel kaj z njo, naj bi tudi obračunal le z njo. Ne vem, kaj mu je storila moja hči. Nisem ga poznal, enkrat ali dvakrat sem ga morda videl na daleč, mi je pa hči marsikaj povedala o njem. Še celo Simone me je konec lanskega leta prosila, naj jaz prijavim njenega moža, ker si ga sama ne upa. Naj torej prijavim, da ima doma pištolo, za katero nima dovoljenja. To sem tudi storil, in kolikor vem, so mu potem naredili hišno preiskavo, pa orožja niso našli.«

Simone in Matej sta se ločila pred desetletjem. »Kar je zadnje čase počela njemu, je nekoč tudi meni,« pristavi Matej in kot že nekajkrat prej odločno doda, da se tragedija ne bi zgodila, če bi Simone ne bila taka, kot je bila. »Tudi mene je varala z drugim, toda jaz sem v nasprotju z Marjanom spakiral kufre in odšel. V redu, pač nisva več za skupaj. Če si poročen in varaš, pojdi nekam, pojdi na Bled ali v kak hotel, ne moreš varati tako, kot je to počela Simone s tem svojim novim Jocem; po grosupeljskih lokalih vsem na očeh. Vsi v kraju so vedeli, da ima novega.«

Kolikor ve Matej, je imel Hren precej pod palcem. Ko se je pred kakimi tremi leti poročil s Simone in se jima je pred slabima dvema letoma rodila hčerka, je obnovil nekaj let staro hišo njenih staršev, v kateri so nato živeli vsi skupaj. Simone je bojda nagovorila Marjana, naj vse, kar ima, prepiše nanjo, da ne bi Hrenova nekdanja žena od njega zahtevala preveč. »In to je tudi storil, prepisal ji je firmo, lokal, ki ga je kupil, in vikend na morju, vse je prepisal nanjo ... Zdaj pa je od njega zahtevala, naj odide brez vsega, saj mu med ločitvijo ne bo vrnila tistega, kar je bilo prej samo njegovo.«

Prav to, da bi po njem podedovala le njuna skupna hči, je bil po Matejevem mnenju glavni razlog, da je umoril tudi Rebecco. »Ni bila njegova kri. Morda pa je tudi kaj na tem, ker je bila tako zelo podobna Simone in ni prenesel pogleda nanjo ...«

»Mojo hčer je trpinčil!«

Kot trdi Rebeccin oče, Hren njegove hčere ni nikoli maral, ni je sprejel za svojo. »S Simone sta jo zanemarjala, pa ne le njo, tudi mlajšo hčer. Moja Rebecca je morala po cele dneve in noči skrbeti za sestrico, pa še Marjan jo je duševno in telesno trpinčil. Vsi so vedeli za to, da jo tepe, obveščeni so bili na policiji in na centru za socialno delo, vedeli so tudi Simonini starši ... Ravno včeraj sem govoril s policistom, ki mi je povedal, da jim je Marjan hladnokrvno priznal, da je udaril Rebecco.«

Mati – nadaljuje njen oče – naj bi lanskega decembra starejšo hčerko postavila pred vrata in pri očetu je živela vse do letošnjega 2. maja. »Namučili smo se, da je izdelala sedmi razred, velikokrat sem hodil na posvete v šolo, kolikor vem, je šla tja Simone kvečjemu enkrat na leto, večkrat pa ni mogla, ker da je preobremenjena s poslom. Ves ta čas, ko je Rebecca živela pri meni, sem jo vozil k psihiatrom in socialnim delavcem. Zaradi vsega, kar je morala pretrpeti, je bila duševno zlomljen otrok.«

Matej Fischer torej vztraja, da »tudi Simone ni bila taka svetnica, kot jo njeni prijatelji zdaj predstavljajo v javnosti, češ da je bila velika biznismenka in odlična mati dveh otrok«. Tudi zato, nadaljuje, niti ne pomišlja na to, da bi dovolil Rebecco pokopati v isti grob s Simone, kakor imajo bojda v načrtu njeni starši.

»To sem povedal tudi Simonini materi, pa mi je prekinila zvezo. Še danes z Rebeccinim rojstnim listom odidem na center za socialno delo in tam povem, da sem njen najbližji sorodnik in da jo bom pokopal tako, kot si sam želim. Privolim, da ju pokopljemo istega dne ob isti uri in med enim obredom. Strinjam se celo s tem, da bi hčerin grob ležal tik ob materinem, nikoli pa ne bom privolil v to, da moja hči skupaj z njo leži v Glavanovem grobu (priimek Simoninih staršev in je torej njen dekliški priimek, op. p.). Naj Glavanovi pokopljejo svojo hčer v Glavanov grob, Rebecca pa bo ležala v Fischerjevem, tako se je tudi pisala. Res je kriv Marjan, on je pritisnil na sprožilec in nas vse ovil v veliko žalost, toda tudi njena mati je sokriva, da je ni več. Ona ga je pripeljala tako daleč, da je storil, kar je storil. In res boljše zanj, da si je sodil sam.«