LJUBLJANA – Maj je mesec mladosti in študentje v njem radi veseljačijo ter se družijo s svojo generacijo, preden jih pota poletja raztepejo domov in po svetu. V sredo zvečer se je v Ljubljani odvijala Škisova tržnica, ki tradicionalno druži študente in študentke pa tudi druge obiskovalce. Žejna grla so pila pozno v noč, tja v drugi dan. Nočna zabava je pojenjala okoli druge ure zjutraj, nato so se študentje počasi raztepli po prestolnici, bivališčih ter nočnih beznicah.
V tistem času je bila 27-letna Ines Kalamar, študentka četrtega letnika zgodovine na filozofski fakulteti, v svoji sobi v osmem bloku študentskega naselja v Rožni dolini. Vrata sobe v šestem nadstropju so bila zaklenjena, v sobi je bila predvidoma sama. Kaj se je dogajalo pred tem, ni jasno; nekatere navedbe iz bloka osem, v katerem je bivala, pravijo, da se Škisove tržnice sploh ni udeležila, spet drugi navajajo, da je zaužila alkohol. Kakor koli je bilo, pa ne spremeni konca – za Ines žal konca njenega življenja.
Rdeč madež
| Smrt na tirih V Študentskih domovih v Ljubljani, nam je povedala direktorica Ksenija Preželj, je za varnost dobro poskrbljeno, v sobe študentov pa ne morejo posegati, poudarja. Za zaščito na oknih potrebe ne vidi. Pred petimi leti se je, prav tako ob robu Škisove tržnice, zgodila tragična nesreča, v kateri je vlak povozil 24-letni Idrijčanki. Študentki sta prečkali železniški progo zunaj zaznamovanega prehoda, od Tobačne ulice proti Rožni dolini. V tistem trenutku je z ljubljanske železniške postaje pripeljal tovorni vlak in trčil vanju. Pri tem je Polona Domijan dobila tako hude telesne poškodbe, da je na kraju dogodka umrla, Kristino Rupnik pa so reševalci odpeljali v KC. Polonin oče je za smrt svoje hčerke izvedel takoj po nesreči, saj je bil kot policist dežuren na idrijski policijski postaji. |
V študentski sobi je na koncu veliko okno, malce pod njim pa lesena polička, ki je nemara primerna, da se utrujen študent ali študentka usede ter si odpočije. Ines je v nekem trenutku prenehala sedeti in je začela padati šest nadstropij globoko, preden je njeno telo treščilo na nadstrešek nad vhodom v osmi blok. Velik rdeč madež je ostal za njo. Novica o njeni smrti se je razširila po naselju, med študenti. Nekateri so mislili, da gre za objestno šalo, a, žal, ni bilo tako.
Tišina je vladala v dopoldnevu po nočnem padcu, študentje pa so sumničavo gledali številne tuje obraze po bloku. Vrata na hodnik šestega nadstropja, kjer je bivala Ines, so bila zapahnjena, nadstropje niže pa smo zaslišali malce več življenja. Najprej iz sobe, v kateri biva Jernej Verbanec, ki se je še s tremi prijatelji zbral, da proslavijo rojstni dan enega izmed njih. Razpoloženje v zraku je veselo; a iz spoštovanja do umrle sostanovalke niso slavili tam.
V tem bloku živi ogromno študentov, zato se vsi ne poznajo med sabo. »Spomnim se te blonde, bila je iz zgornjega nadstropja. Enkrat mi je prišla težit zaradi balkanske glasbe, ampak škoda je je,« se spomni. Njegov prijatelj glasno izrazi sum, da je morda tudi zaspala na okenski polici. V čajni kuhinji je druga skupina študentov, ki daje dremav videz malo pred poldnevom, o zadevi pa ne vedo kaj dosti.
Materino stokanje
Ko krožimo po bloku, kjer prav ta dan dva mojstra popravljata dvigalo, opazimo zaripel starejši par in dekle; starejša ženska je v črnini, mlajša ima temne kolobarje okrog oči. Kmalu se potrdi, da gre za Inesino mamo, očeta in sestro Uršo. Prišli so z Goričkega, iz Domanjševcev – takoj, ko so zmogli kreniti na pot. Šok je bil velik, ogromen, boleč. »Policija nas je poklicala ob 5. uri zjutraj. Jej, kaj si nor, joooj,« jadikuje mati.
Družina stoji pred zaklenjenimi vrati v šestem nadstropju, čakajo hišnika, da odklene. »Sploh ne vem, kaj je bilo,« izpove mama misel, ki jo pesti. »Včeraj so imeli fešto, mogoče je bilo to,« de oče. Mama doda: »Mogoče kaka cigareta, ona je rada kaj popušila.« Včasih se je ukvarjala s šahom, potrdi mati, zdaj je študirala zgodovino: »Bila je v četrtem letniku, zdaj je bila še mesec dni doma, ko je pisala seminar, v nedeljo je prišla nazaj sem,« opisuje mati. Sestra Urša je popolnoma tiha v kotu, bolšči nekam v daljavo, v glavi in srcu ji verjetno vihra orkan misli, spominov in bolečine.
»Samomor absolutno izključujem,« je bil kategoričen oče. Vmes se mimo sprehodi študent v majici in spodnjicah ter odpre vrata v nadstropje; ko pride hišnik, odklene vrata Inesine sobe, in takrat se materi izvijejo tožbe in glasni klici hčerinega imena. Hčere, ki je odšla prerano ter zarezala brazdo bolečine svojim najbližjim in najdražjim v zgodnjih četrtkovih jutranjih urah. Oni bodo tudi najgloblje občutili, koliko bodo pogrešali nesrečno dekle, katere življenje se je končalo na nadstrešku bloka, kjer je bivala v študentskih letih. Bila je pri koncu šolanja, nato bi se vrnila domov. »Je pa kruto življenje včasih,« težko srčno bolečino zasope oče, ko iz študentskega bloka zadnjič in za vedno odnaša hčerine stvari v parkiran avtomobil.
