Oče Lare v slovo ni mogel objeti, poslovil se je po SMS

CELJE, LJUBLJANA – »Ne morem vam povedati, s kakšnim cmokom v grlu sem vstala in se danes zjutraj odpravila v šolo. In bolj ko sem se približevala šolskemu poslopju, bolj me je tiščalo v prsih. Vest o tem, kaj se je zgodilo, se je med nami razširila kot blisk. In vedeli smo, da bo njen stol danes ostal prazen,« nam je tiho priznala ena od sošolk Lare Safran, ki je v sobotnem jutru izgubila življenje v nenavadni prometni nesreči v Čepljah pri Vranskem, z njo pa tudi njen bratranec Miha Baloh. »Lara je bila enkratno dekle, vedno pripravljena pomagati komur koli. Bila je tak sonček, vsem za zgled,« je še dodala. Včeraj zjutraj jo je v razredu zaman čakalo 29 sošolk in sošolcev, dijakov četrtega letnika Srednje šole za strojništvo, mehatroniko in medije Šolskega centra Celje. Šole, na kateri so bili zelo inovativni in so pred dvema letoma ustanovili prvo spletno dijaško televizijo pri nas, ki so jo poimenovali Vi-TV.

In Lara je bila ena tistih, ki se je aktivno vključevala v njeno delo in pripravljala novinarske prispevke. Njene sposobnosti in izjemno predanost delu so hitro opazili drugi, tudi ravnatelj Ludvik Aškerc. Zato ne preseneča, da je bila prav Lara predsednica dijaške skupnosti na omenjeni šoli, v okolici katere včeraj ni bilo prav nobenega vrveža. Dijaki so zelo previdno in tiho odpirali vrata ter vstopali in izstopali iz šolskega poslopja, kjer je bilo že od daleč opaziti vihrati črno zastavo. Šele ko smo prišli bliže, smo na tleh, pred vhodom, opazili majhne bele sveče, ki so bile postavljene v obliki srca, na sredini pa sta bili prekrižani dve beli vrtnici. Tako so se svoji priljubljeni Lari poklonili njeni sošolci in sošolke ter drugi dijaki. A tudi na tleh hodnika, pred vrati, ki so vodile do Larinega razreda, so bile svečke in še ena bela vrtnica. Od nje se bodo poslovili jutri popoldne na pokopališču v Žalcu.

»Usoda ni pravična. To je bil za vse nas velik šok. Ne najdem pravih besed in potrebovali bomo še nekaj časa, da bomo dojeli, kaj smo z njo izgubili,« je dejal ravnatelj Ludvik Aškerc, ki je Laro zelo dobro poznal. »To je bilo dekle, ki nas je vse prehitevalo. Bila je polna idej, ambiciozna, inovativna, ustvarjalna, etična in dobrovoljna. Za svoja leta prava profesionalka,« je še dejal. In priznal, kako težko mu je bilo pri srcu, ko je ob pol osmih zjutraj stopil v njen razred, pred njene sošolke in sošolce. »Mučno je bilo. Pol jih je jokalo, pol jih je gledalo v tla. Dejal sem jim, da Lara je in bo vedno ostala naša dijakinja in da je pečat, ki ga je pustila za seboj, neizbrisen.« Poznali so jo vsi, tudi dijaki nižjih letnikov. In tako nam je Lucija Božjak, dijakinja drugega letnika, povedala, da je skupaj z Laro večkrat sodelovala pri pisanju scenarija. »Res je bila enkratno, sproščeno dekle, vedno vsakomur pripravljena pomagati.«

Poslal ji je še zadnji SMS

Da se v mladem dekletu skriva še nekaj več, so odkrili na avdiciji, ko so na šoli iskali dekle, ki bi v filmu Vloga za Emo odigrala glavno vlogo Eme. Kot so nam razkrili ustvarjalci filma pa tudi ravnatelj je za avdicijo vladalo izjemno zanimanje. »Na samo iz naše, tudi iz drugih šol, celo iz Maribora in drugih krajev, so prihajala dekleta. Prijavilo se je nekaj deset kandidatk, ki so šle skozi zahtevno proceduro. Na koncu pa smo ugotovili, da se kar na naši šoli skriva velik potencial. In to je bila naša Lara,« je še dejal ravnatelj. Snemanje so končali pred kratkim, v teh dneh pa so ta prvi celovečerni mladinski film, ki bo veliko premiero na platnih kinematografov doživel 23. oktobra, na veliko promovirali. Da film ugleda luč sveta, si želita tudi Larina mama Mojca in ati Vojko Safran. »To je bil Larin projekt, to si je vedno želela in za to je živela. In vem, kako zelo težko je čakala to premiero,« nam je zaupal njen ati. »Lara je bila čisto poseben otrok. Pridna, delala je cele počitnice. A ne, ker bi morala, ampak, ker je tako sama želela, saj je v delu preprosto uživala,« je še razkril za Slovenske novice. »Aktivna je bila na vseh področjih, vse jo je zanimalo,« je še dodal in priznal, da je bila med njim in Laro posebna čustvena vez. »Ne vem, kako bomo živeli s tem. A bomo morali, saj imamo še mlajšo Larino sestrico, ki je zdaj stara 15 let. In ona nas prav tako zelo potrebuje,« se zaveda Vojko Safran. In tudi tega, da ko bo šok minil, bo na vrsti žalovanje, ki pa je dolgotrajen proces. Larin oče je bil v času, ko se je zgodila nesreča, v službi.

»Dežural sem v centru varne vožnje. In šele, ko zjutraj nista prispela na dogovorjeno mesto in smo ju začeli klicati, a se nista oglasila, se je začelo mrzlično iskanje tako Lare kot Mihe,« nam je še dejal njen oče, ki si najbolj očita, da hčere ni mogel več objeti. »Zvečer, ko je prišla domov in je že ležala v postelji, sem ji še poslal SMS-sporočilo in ji napisal, kako zelo sem ponosen nanjo,« se zadnjega stika s hčerko z grenkobo spominja Vojko Safran, ki si niti v sanjah ni mislil, da se bo življenjska pot njegove hčerke in nečaka končala tako blizu njegovega delovnega mesta. Na mostu, ki ga je on vsakodnevno na poti v službo in nazaj prevozil neštetokrat. A prav ta most je usodno zaznamoval dve družini, Safranovo in Balohovo. Kot smo že poročali, je bil Miha Baloh Larin bratranec, Mihova mama in Vojko pa brat in sestra. In tudi Miho so kolegi poznali po izjemni predanosti delu, še posebno rad se je posvečal preventivnim aktivnostim za mlade. Zato je njuna usoda, ki sta jo doživela, toliko bolj žalostna.

Poskušala
 sta se rešiti

Z minuto molka so se v spomin na tragično umrla sodelavca včeraj poklonili tudi na AMZS. V petek sta se Miha kot eden njihovih najizkušenejših inštruktorjev varne vožnje, Lara pa kot demonstratorka v projektu Družinska ura predstavila na Celjskem sejmu, v soboto pa ju je pot vodila proti Brdu pri Kranju, kjer naj bi ob Triglavovem teku predstavila projekt Pomagaj prvi v okviru aktivnosti ob svetovnem dnevu prve pomoči.

Ni znano, zakaj sta se nekaj po pol šestih zjutraj pred potjo na Gorenjsko sploh zapeljala proti Centru varne vožnje na Vranskem, nekateri predvidevajo, da sta odšla po letake. Dan pred tem naj bi namreč večino stvari že pripravila v kombi. Posnetki nadzornih kamer potrjujejo uradne ugotovitve, da se do tja nista pripeljala in se je torej tragedija pri mostu čez podivjani potok Bolska zgodila, medtem ko sta se peljala proti centru. Po besedah direktorja AMZS Matjaža Logarja so bili ob 11.35 obveščeni, da so v vodi odkrili kombi in takoj je stekla obširna iskalna akcija. Generalni direktor AMZS Robert Štaba dodaja, da sta po njihovih predvidevanjih »pri mostu zapeljala na asfalt, ki se je vdrl skupaj z avtom, ali pa sta zaradi previsoke vode preprosto padla v globel«. Vozilo je bilo po policijskih podatkih najdeno približno kilometer nižje, Larino truplo še tri kilometre in pol naprej, Mihovo pa v bližini kombija.

Inštruktor varne vožnje Brane Legan je prepričan, da nista imela niti najmanjše možnosti za preživetje. »Po podatkih policije sta bila oba varnostna pasova odpeta, kar pomeni, da sta jih odpela onadva in se poskušala rešiti. Kaj pa se je v resnici dogajalo v kabini, sta odnesla s seboj.« Zgodilo se je v nekaj trenutkih, deževje, zgodnjejutranji mrak, slaba vidljivost in faktor presenečenja so zagotovo storili svoje. »In vozilo v takem naenkrat pade v deročo vodo. Kdor koli izmed nas bi bil ob takih razmerah in danem trenutku na njunem mestu, nihče se ne bi mogel rešiti,« je prepričan Legan.

Sicer pa na AMZS zavračajo namigovanja, da bi sami morali poskrbeti za varnost na cesti okrog tega mostu. Po njihovem gre za lokalno cesto v pristojnosti občine, v katero AMZS vse do vhoda na njihovo območje niti ne sme posegati. »Ne želimo iskati krivca za to, kar se je zgodilo, toda ne gre za prvi primer ... Vsaj štirikrat ali petkrat se je že zgodilo, da je na tem mestu voda odnesla brežino. Naj se vprašajo projektanti, odgovorni za varnost udeležencev v prometu, in tisti, ki lahko tak most ob potrebi zaprejo za promet. Infrastruktura je neprimerna in krivde za to prometno nesrečo nihče ne more valiti na voznika kombija,« pravi Štaba.