Obtožnica za zdravilca Janeza Drnovška

NOVA GORICA – Že od aprila poskušajo na novogoriškem okrožnem sodišču vročiti obtožnico razvpitemu 59-letnemu Hrvatu Franju Keleminoviću z vzdevkom Oskar oziroma Oscar, ki ga tamkajšnji tožilci preganjajo zaradi dveh kaznivih dejanj. Zaradi mazaštva mu preti do pet let zapora, zaradi oderuštva pa do tri. Na Slovenskem je postal znan pred dobrim desetletjem, ko naj bi pri zdravljenju maligne bolezni pomagal predsedniku Janezu Drnovšku in se pohvalil, da je na poti do ozdravitve pomagal Borisu Jelcinu, Silviu Berlusconiju, Raulu Castru, kar 17 vatikanskim kardinalom ter superbogatim šejkom in številnim svetovno znanim športnikom. Na vprašanje, ali je res zdravil tudi papeža Janeza Pavla II., pa ni hotel odgovoriti. Drnovšku resnici na ljubo že ni pomagal, saj je ta leta 2008 umrl, kaj kmalu pa se za Oskarja utegne izkazati celo, da je običajen prevarant.

Mastno zaračunaval čaje iz lekarn

Obtožen je torej tudi mazaštva, to kaznivo dejanje stori nekdo, ki se ukvarja z zdravljenjem ali opravljanjem zdravilske dejavnosti, čeprav za to nima predpisane kvalifikacije, in pri tem odvrne bolnika od pravočasnega iskanja zdravniške pomoči. Preiskovalcem naj bi sicer predložil diplomo neke vzhodnoevropske medicinske fakultete, kdo bi vedel, ali je sploh pristna. Dalmatinec naj bi nekaj let živel v Novi Gorici, po naših informacijah v luksuznem stanovanju, ki naj bi mu ga za več sto tisoč evrov prodal Kraški zidar.

Sprva naj bi bilo za njegov kazenski pregon zainteresiranih več oškodovancev, tragična zgodba iz obtožbe pa govori o ženski z ajdovskega konca, nad katero je uradna medicina zaradi močno napredovalega raka že obupala. Kot je po njeni smrti prijavil partner, sta v stiski nasedla Keleminovićevim obljubam, zato sta mu v pičlih dveh mesecih plačala 22.000 evrov za neke čaje in druge zvarke, ki naj bi iz nje pregnali raka. Resnična vrednost teh čajev naj bi sicer bila 300 evrov, šlo pa naj bi za izdelke, ki jih lahko najdemo na naših prodajnih policah. »Navadne čajčke in zeliščne mešanice iz naših lekarn ji je prodajal za masten denar, tvezil pa, da gre za zelo redke in težko dostopne zdravilne rastline, predpisoval ji je neke diete ter obljubljal čudežno ozdravitev,« nam je povedal vir blizu preiskave. Ženska je po dveh mesecih praznega upanja umrla.

Med sodno preiskavo je za Keleminovića veljal ukrep vsakotedenskega javljanja na policiji, ko pa je ob koncu preiskave tožilka zanj zahtevala uvedbo pripora, ji sodišča ni uspelo prepričati, in Hrvat je izpuhtel v neznano. Medtem so obtožbo sprejeli v dveh odvetniških pisarnah, ki ga zastopata, in proti njej po naših informacijah tudi že vložili ugovor, a ker je ne morejo vročiti obtožencu, ne more postati pravnomočna. Kot nam je povedal direktor sodišča Samo Turel, bodo uporabili mednarodno pravno pomoč, hrvaške organe bodo zaprosili za vročitev obtožbe Keleminoviću, če je ta sploh v domovini.

Zakaj klient ne dvigne obtožbe in ali se ima sploh namen zagovarjati zaradi očitkov na svoj račun, smo hoteli pobarati enega od njegovih odvetnikov, Romana Završka, a nas je na hitro odpravil: »Primer je odprt, stranka pa mi ni dala pooblastila, da za medije povem kar koli v zvezi s tem primerom.«

Z Drnovškom lažje kot z Jelcinom

Nikoli ni bilo sicer popolnoma znano, ali in kako naj bi Keleminović zdravil Drnovška. Govor je bil o tem, da mu je zabičal, da se mora v hipu odreči vsem nekdanjim razvadam, spremeniti življenjski slog, se odpovedati mesu, piti le prečiščeno vodo, se poduhoviti...

V enem redkih intervjujev, ki jih je Dalmatinec dal, je leta 2006 za Jutarnji list (fotografirati se ni hotel, njegove fotografije pa niti na spletu ni najti) sicer dejal, da se je Drnovšek sam odpovedal vsemu, čemur se je moral, »ne zato, ker bi ga jaz prisilil, temveč ker je sam inteligentno razumel nujnost sprememb«. Popolnoma drugačne spomine pa je imel na čase, ko naj bi zdravil nekdanjega ruskega predsednika in je zdravljenje potekalo zelo počasi. »Jelcinov značaj je nefleksibilen in se je težko vživel v novi položaj, ki je zahteval korenito spremembo življenjskih navad.«

Keleminović je zatrdil še, da ni alternativni zdravnik, ampak je medicinsko fakulteto končal v Jugoslaviji, o svojih metodah zdravljenja pa razlagal, da so postopki drastično različni od človeka do človeka. »Če hoče človek ozdraveti, mu tudi najkakovostnejša zdravila ne bodo pomagala, če ne bo spremenil škodljivih navad. Za ljudi je sicer bolje, da ne vedo, kaj vse vsebujejo življenjske potrebščine, ki jih vsak dan kupujejo v trgovinah. Iz izkušenj vem, da neradi menjajo življenjske navade, pa čeprav za ceno hudih bolezni in celo smrti.«

In čeprav je bilo ravno v tem intervjuju zapisano, da je tudi Drnovšek javno priznal, da je Keleminovič odigral pomembno vlogo pri njegovem zdravljenju, je predsednik nekaj dni pozneje v pogovoru za Slovenske novice dejal, da ni bilo ravno tako: »Res sem leta 2003 za nekaj časa preizkusil njegov pristop, ampak daleč od tega, da bi to kakor koli vplivalo na to, kar zdaj počnem, ali na ta moj preobrat. V tistem času sem recimo dvema znancema, ki sta imela raka, dal Oskarjevo telefonsko številko, žal sta že oba mrtva. S Keleminovićem sva se nazadnje videla leta 2003, morda v začetku leta 2004. Potem sem študiral ajurvedsko in staro tradicionalno kitajsko medicino ter se o tem pogovarjal tudi z mojstri. Morda sem od vsakogar kaj odnesel, a na neki točki sem opustil tako uradno kot alternativno medicino in se odločil, da bom sledil svoji intuiciji.«