MARIBOR – Komaj je mariborski odvetnik Darjan Lampič pred dnevi stopil v veliko razpravno dvorano okrožnega sodišča v Mariboru, že je doživel napad domnevnega morilca Tomija Kolarja: »Stopite malo k meni, prosim.« Toda iz vljudnega povabila se je razvila jeza: »Niti enkrat niste prišli k meni!« Ko je sodnica Danila Dobčnik Šošterič uvidela, da je vrag vzel šalo in da ton obtoženega 38-letnika postaja vse ostrejši, je predlagala, da se odvetnik in njegov mandant o očitnih težavah pomenita na hodniku pred sodno dvorano; po nekajminutnem pogovoru, ki sta mu prisostvovala pravosodna policista, sta se Tomi Kolar in Darjan Lampič vrnila v dvorano.
Videl samo obrise sodnice
Sledilo je, kar so vsi prisotni pričakovali: »Obtoženi ne želi, da ga zastopam. Govori, da sem mu ves čas delal samo škodo. Zato predlagam, da se me kot zagovornika obtoženega razreši,« je razlagal odvetnik. Sodnica je seveda potrebovala tudi pritrditev obtoženega Kolarja. A na njeno vprašanje, ali ne želi več sodelovanja z omenjenim odvetnikom, je Kolar odvrnil: »Ne vidim vas tako daleč. A lahko stopim bližje?« Kot bi imel težave z vidom, je pristopil do govorniškega pulta in tam dejal: »Rad bi videl, s kom govorim. Saj vas tudi zdaj slabo vidim, samo silhueto,« je Kolar pojasnil sodnici. A le malokdo je verjel njegovim navedbam o slabem vidu, saj menda še nikoli doslej ni potreboval pripomočkov v obliki leč ali očal.
Po nekajminutnem razpravljanju je vendarle pojasnil, zakaj si želi zamenjati zagovornika. »Niti enkrat se ni oglasil pri meni v zaporu. Ni ga zanimalo, kakšno je moje zdravje, ni se pobrigal niti za druge stvari. Zanimalo bi ga lahko, ali je moje življenje v zaporu v redu in ali se da kaj narediti. Veste, ni vse tako rožnato,« je potarnal možakar, ki že od konca novembra lani sedi v priporni celici. Jasno in glasno je povedal, da želi drugega odvetnika, saj da v tega tako ali tako nima več zaupanja. Sodnica je predobravnavni narok preložila za dobrih 14 dni in videti je bilo, da se bo srečanje umora osumljenega Tomija Kolarja s sodnico končalo srečno.
narediti. Veste, ni vse tako rožnato.
Pa se ni. Kot bi hotel dokazati, da je resno bolan, je obtoženi nadaljeval igro. Vsaj tako je menda prepričana večina strokovnjakov. Precej na glas je pojasnjeval: »Obtožba je nesmiselna, sloni na natolcevanjih. Jaz sploh nisem Slovenec. Jaz nisem ta človek, identiteto bi bilo treba preveriti. A sploh veste, da je to kaznivo, če imate zaprtega človeka, ki ima drugo identiteto?« Izvedeli smo, da je obtoženi že takoj po prijetju trdil, da ni Tomi Kolar, a svoje identitete ni znal pojasniti. Preiskovalci naj bi sprva celo malce podvomili, ali imajo zares osumljenega morilca, a zatem naj bi dokazali, da bo na zatožno klop sedel pravi človek.
Menda ne bo priznal umora
Ker sodnica Dobčnik Šošteričeva ni hotela več razpravljati z njim o njegovi identiteti, ga je pozvala, naj podpiše vabilo za naslednji predobravnavni narok. Obtoženi je pod prisilo vzel v roke kemični svinčnik in hotel na list dati avtogram. Tik pred zdajci si je premislil in kemični svinčnik zabrisal po mizi: »Jaz nisem Tomi Kolar, zato tega ne morem podpisati.« Kdo je obtoženi, ki že dobre tri mesece sedi v priporu, bo treba preveriti tudi sodišču. Neuradno smo izvedeli, da o tem ni več dvoma in za rešetkami sedi pravi človek, četudi ta trdi drugače. Samo nekaj ur po umoru so ga policisti namreč ujeli, ko je peš hodil nedaleč od slovensko-hrvaške meje.
Četudi državna tožilka Mateja Artenjak minuli teden ni predstavila obtožnice za umor 41-letnega brezdomca Ludvika Pukšiča, pa smo izvedeli, da naj bi se obramba in tožilstvo pred časom pogovarjala o višini kazni za morebitno priznanje. Kakšna je? Nekaj več kot 20 let zapora. A kakor je bilo razumeti Kolarja, ta nima namena priznati krivde, da naj bi konec novembra lani v zapuščenih zaporih nedaleč od nakupovalnega središča Europark v Mariboru umoril sostanovalca. Pukšičevo okrvavljeno truplo je tragičnega dopoldneva našel njegov sostanovalec, 27-letni Denis Oman. Policisti so našli truplo na vzmetnici sredi razdejane sobice, na njem pa kar dvanajst vbodnih ran. Do osumljenca so se dokopali s pomočjo fotografij vseh brezdomcev, ki so jih pokazali Denisu Omanu, ta pa je na eni prepoznal Jureta, kot se je Tomi Kolar predstavil sostanovalcema v zgradbi zapora, ko sta se mu pridružila v propadajočih nekdanjih Titovih zaporih.
Žrtev, ki so ga prijatelji v krogih brezdomcev klicali Luka, ni imel rožnatega otroštva, že mladost je moral preživeti v različnih domovih in ustanovah, saj so se starši ločili. Da z očetom nista bila na isti valovni dolžini, potrjuje tudi dejstvo, da naj bi oče na Teznem v Mariboru posedoval stanovanje, a ga ni uporabljal, zato se je Ludvik Pukšič pred enajstimi leti podal na ulico in pristal v zavetišču za brezdomce. Tam je gostoval večkrat, saj si je nekajkrat premislil in užaljen zapustil zavetišče. Kadar se je v njem dobro počutil, je bil alfa in omega, saj je rad delal in pomagal v kuhinji zavetišča, smo izvedeli. To delo ga je veselilo, saj se je na tečaju izučil za kuhinjskega pomočnika.
