NOVO MESTO – »Nikomur, niti največjemu sovražniku, ne bi privoščila, da gre skozi to, kar sem v zadnjih letih doživljala. Še danes se bojim, čeprav sta od napada minili že več kot dve leti. Vstopili so sredi noči, ob enih ponoči je bilo, razbili dvoje vrat in omaro. Vzeli so 3300 evrov in zlatnino, me zvezali. Strahu mi iz kosti ne more pregnati nihče več.« S temi besedami je domačinka z obrobja dolenjske metropole sprejela vest, da so na ponovnem sojenju pred dnevi oprostili Robija Pluta in Marjana Potokarja, po dostopnih podatkih doma v romskem naselju Kanižarica blizu Črnomlja. Omenjena sta bila na novomeškem sodišču (poleg soobtoženega Nenada Grma iz Lokev, ki je tedaj dobil eno leto zapora) že obsojena na štiriletno zaporno kazen, a sta bila te dni na ponovnem sojenju oproščena.
Razbremenil ju je
Plut in Potokar (poleg soobtoženega Grma, ki je leto za zapahi že odsedel) sta bila predlani obsojena na štiriletno zaporno kazen. Nekaj mesecev pozneje je višje sodišče to kazen potrdilo in za zapahi, menda na Dobu, sta že odsedela 20 mesecev. A vrhovno sodišče je sodbo novomeškega sodišča zaradi procesne napake razveljavilo. Procesna napaka se je zgodila zato, ker soobtožena Grmu, ko je bil ta zaslišan in ju je bremenil, nista mogla zastavljati vprašanj, torej jima je bila kršena pravica do obrambe. Grm, čigar biološke sledi so našli na pasu, s katerim so zavezali oropano, je sprva povedal, da sta bila tiste noči z njim Plut in Potokar. Toda pred dnevi, ko je svojo kazen že odsedel, je obrnil ploščo. Po novem je povedal, da so mu tiste noči pri kaznivem dejanju družbo delali sorodniki, ki jih ni hotel izdati. In tako sta bila Plut in Potokar, ki sodelovanja v kaznivem dejanju nista priznala niti ju, kot je poudarjala obramba, z dogodkom ne povezujejo nikakršne sledi, oproščena vseh očitkov. Oprostilna sodba še ni pravnomočna, tožilstvo pa je, kot je ta teden še prenesel osrednji dolenjski poltednik, že napovedalo pritožbo.
»Samo šuti!«
Dogodkov s konca novembra 2011 se še danes natanko spominja Novomeščanka, stara 85 let. Le malo malo pred nočnim napadom, ki ga ne bo pozabila nikoli, je dvignila denar: »Tri tisoč evrov sem imela doma, saj sem želela poravnati račun za nafto, kajti zima je bila pred vrati. Še tristo evrov, ki sem jih imela shranjenih za gospodinjska opravila, je bilo v hiši. Vzeli so mi vse, tudi zlatnino.« Začelo se je ponoči, ko so kazalci kazali prvo jutranjo uro. »Najprej so vdrli skozi vhodna vrata in raztreščili še druga vrata, razbili pa so še omaro, v kateri je bila zlatnina. Ko so vstopili, so govorili glasno. Nerazločno sicer, a glasno. Zbudila sem se, vprašala, kdo je in kaj se dogaja. A tedaj so že vstopili v spalnico. Zamaskirani, ven so gledale le oči. Pokrili so me z deko in grozili v neki čudni jezikovni mešanici: 'Samo šuti, samo šuti! Samo kaži, gdje imaš pare!' Roke so mi zavezali s kablom, mi okoli gležnjev zavezali pas,« je o tisti noči že večkrat, tudi na sodišču, pripovedovala Novomeščanka.
Ko so zamaskirani roparji odšli, se je nekako osvobodila kabla, ki ji je ovijal roke. Počasi se je odplazila do kuhinje, si osvobodila še noge in po telefonu želela poklicati pomoč. A predrzneži so prerezali telefonski kabel, zato je bil telefon nem. S skrajnimi močmi je sredi noči dosegla dvorišče in na pomoč poklicala hčer, ki živi v sosednji hiši. »Saj nisem mogla verjeti, kaj vidim. Poklicali smo policiste, prišli so tudi reševalci. Ničesar drugega nočemo kot to, da nam tisti, ki so to storili, vrnejo denar. Zlatnine verjetno ne bomo nikoli dobili, a denar, ki k hiši prihaja le stežka, bi nam še kako prav prišel,« je poudarila hči oropane in dodala: »Mami so poskušali vrniti denar, a je le nekajkrat dobila po 10, 15 evrov. Vsega skupaj so ji vrnili kakih sto evrov. Želimo vsaj, da se nam vrne to, kar nam je bilo vzeto. Strah bo ostal za vselej, a tega nam žal nihče ne more vzeti.«
Plut in Potokar nista mogla zastavljati vprašanj...
Na okrožnem sodišču v Novem mestu so nam včeraj pojasnili, da je vrhovno sodišče, ki je zadevo vrnilo v ponovno sojenje, »v sodbi zapisalo, da je bil zagovor soobdolženega Grma tak dokaz, ki je odločilno vplival na izid sojenja oziroma je pomembno obremenilno gradivo zoper obsojena Pluta in Potokarja izhajalo iz izjave soobsojenega Grma, dane pred preiskovalnim sodnikom. Na glavni obravnavi se obdolženi Grm, sklicujoč se na privilegij zoper samoobtožbo, ni zagovarjal, je pa ob predočitvi zagovorov soobdolžencev svojo izjavo nekoliko relativiziral in povedal, da za druge ne more govoriti. S tem pa soobsojena Plut in Potokar objektivno nista imela možnosti ocenjevati verodostojnosti izjave Grma niti mu zastavljati vprašanj, čeprav je z vidika poštenega postopka še toliko bolj pomembno, da imajo obdolženci možnost neposredno izpodbijati tudi takšne izjave. S takim stališčem je Vrhovno sodišče RS ocenilo kot nepravilno stališče pritožbenega sodišča v konkretni kazenski zadevi, da bi morala obramba izkazati določeno aktivnost oziroma zahtevati soočenje z obremenilnim dokazom po tem, ko se je seznanila z izjavo soobdolženega N. G., temveč bi to moralo storiti sodišče in dati obema obsojencema možnost izjaviti se glede obremenilnega dokaza.« Dodali so še: »V konkretnem primeru ni bilo potrebe in podlage za ukrepanje zoper kateregakoli sodnika, ki je sodeloval v tej zadevi, saj niso podane kršitve sodniške dolžnosti, predpisane z zakonom.«