LJUBLJANA – »Če to ni žalostno... Dve leti in dva meseca zapora, pa 14 let za morilce, kako je to mogoče? Sramota!« je bil buren odziv članov družine Zorice Škrbić ter njihovih sorodnikov in prijateljev, ko so včeraj izvedeli, kakšne kazni so doletele njene ugrabitelje in mučitelje. Mati Nada se je obrnila proti sedečim na zatožni klopi, ki so nenehno skrivali svoje obraze. »Ali mi lahko pogledate v oči? Krvniki.« Eno od sporočil zgroženih svojcev je bilo namenjeno tudi sodnici v tem primeru, Vesni Podjed: »Samo eno leto zapora bi jim dali. Če bi šlo za vašo hčerko, bi zagotovo dobili 30 let.« In prav tako tistim, ki so zastopali obtožence: »Odvetniki, kako lahko zagovarjate morilce? Vem, da delate za denar, a mene bi bilo kljub temu sram.«
Tri leta, če prizna, če ne, pa šest
Toda po naši kazenski zakonodaji to, kar se je zgodilo 32-letnici, ni bil umor, zaradi katerega bi jih res lahko doletela najvišja možna kazen, bilo pa je kar nekaj zelo hudih kaznivih dejanj, in sicer hudodelsko združevanje, ugrabitev, mučenje, povzročitev posebno hude telesne poškodbe, v enem primeru pa pomoč pri ugrabitvi. Več od 20 let zapora mučiteljema tako ne bi mogli prisoditi, a ker so trije od štirih obtožencev s specializirano tožilko Matejo Gončin podpisali sporazum o priznanju krivde, so jo na naroku za izrek kazenske sankcije odnesli z nekoliko milejšimi sankcijami, kot bi jih ta za njih zahtevala ob koncu sodnega procesa.
Željko Petrović iz Ljubljane, letnik 1988, oče enega otroka, delavec brez zaposlitve: 15 let zapora. Blagoje Sazdov iz Ljubljane, star je 34 let, delavec in zdaj že nekdanji solastnik lokala s hitro prehrano: 14 let zapora. Senad Livadić, rojen leta 1982, s stalnim prebivališčem v Železni Kapli, lastnik podjetja za vodenje investicijskih projektov: dve leti in dva meseca zapora.
Petrovićeva vloga pri ugrabitvi in zverinskem mučenju Zorice Škrbić je bila torej po mnenju organov pregona največja, in tudi nekaj predkaznovanosti ima že na grbi. Ni sicer znano, ali je bil maja lani vpleten v nakup alfe, ki ga je nekdo pod izmišljenim imenom Miha Kocjan kupil od nekega Koprčana, a on je sedel za njenim volanom, ko so se 26. junija odpeljali v Ziherlovo ulico, tam zbili Zorico s kolesa in jo ugrabili, on je bil tisti, ki jo je skupaj s Sazdovom in s še najmanj enim sostorilcem odpeljal proti gozdu, kjer so jo mučili vso noč, jo proti jutru odpeljali do Podpeči in vrgli iz vozila. Umrla je še pred prihodom reševalcev.
Sazdov je imel poleg njega glavno vlogo pri ugrabitvi in mučenju, Livadić pa je priskrbel audija A6, s katerim so se ugrabitelji odpeljali iz Podpeči, ko so v bližini sežgali alfo. Tega audija je Livadić tri dni po dogodku odjavil iz prometa, češ da je zaribal, v resnici pa ga je prodal v Srbijo in pozneje kupcu naročil, naj ga skrije in policiji prijavi kot ukradenega. Ljubljančan Milan Trivković, star je 27 let, je brez poklica in zaposlitve, pa edini od grešnikov ni sprejel ponudbe tožilstva, ki se je po naših informacijah zanj glasila: tri leta zapora. Če se v kratkem ne izpogaja, mu bodo torej sodili in bodo organi pregona ob koncu sojenja zanj najverjetneje zahtevali šest let zapora. Prepričani namreč so, da je imel tudi on v celotni zgodbi pomembno vlogo: mesec in pol pred ugrabitvijo je oprezal za Zorico in se podučil o njenih vsakodnevnih življenjskih navadah, zato je pajdašem vedel povedati, da se bo tudi 26. junija okrog 18.45 od doma s kolesom peljala do svoje trafike. Ob cesti v Zgornji Log je tudi počakal na ugrabitelje, ko so se s Zorico pripeljali do gozdne poti, od Petrovića prevzel volan alfe ter jih odpeljal do bližine kraja, kjer so jo zvlekli iz vozila in privezali za drevo. Trivković je gozd sicer kmalu zapustil in naj ne bi sodeloval pri mučenju.
Ni denarja, zlata, bogastva
Za Zoričine najbližje je bilo kajpak najtežje prisluhniti besedam sodbe, saj je sodnica natančno opisala, kaj vse je morala pred smrtjo preživeti njihova hčerka in sestra. Ko so jo zvlekli v gozd, so jo Petrović, Sazdov in domnevno Trivković prisilili, da se je slekla do spodnjega perila, morala je poklekniti ob drevo, kjer so ji roke priklenili nazaj ob drevo z lisicami, na glavo pa ji nadeli maskirno kapo z izrezom za oči nazaj.
Potem sta jo začela Petrović in Sazdov skupaj z vsaj enim neznanim sostorilcem mučiti, kar je trajalo debelih deset ur. Pretepali so jo s palico in pestmi, brcali so jo in ustrahovali. Telo je imela v podplutbah, zlomili so ji deveto rebro, najmanj trije močni udarci ali brce so ji poškodovali srčno mišico. Naravnost grozljivo odkritje na kraju zločina je bila solnica, po prepričanju tožilstva so mučitelji sol uporabljali za stresanje v rane, denimo na roki ali ustnici, kar je Zorici povzročalo še bolj neznosne bolečine.
Ko so se naveličali, mlada Ljubljančanka pa je bila že tako hudo ranjena, da ni mogla več hoditi, so jo po trnju in travi zvlekli do alfe in jo torej odpeljali do kraja, kjer so jo brutalno vrgli iz vozila. Pri padcu si je zlomila še peto, šesto in sedmo rebro, odlomek šestega rebra ji je usodno prebodel pljuča.
Motiv je jasen. V dneh pred ugrabitvijo je v sodni palači tekel h kraju postopek proti Zoričininemu partnerju Dejanu Vidmarju, ki je sedel na zatožni klopi zaradi ropov sefov banke SKB, na tistem sojenju pa je bilo slišati, da je skupaj z roparji izginila tudi ogromna vsota denarja iz sefov – še vedno ni znano, kje je skritih okrog 30 milijonov evrov. Zorico so torej ugrabili in mučili le zato, ker so bili prepričani, da jim bo ona izdala podatek o tem, kje ta denar je.
Tudi Vidmarja so včeraj kot oškodovanca povabili na sodišče, a ga niso pripeljali iz mariborskega zapora, kjer prestaja dolgoletno zaporno kazen. Če bi prišel, bi tudi njega sodnica vprašala, ali uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, ali torej od Zoričinih krvnikov zahteva odškodnino.
Zoričina družina jo je: mati Nada, oče Nedeljko ter brata Zoran in Bojan terjajo po 50.000 evrov, a jih je sodnica napotila na pot pravde. Mati pove, da sploh ne gre za denar: »Ni zlata ali bogastva, ki bi nadomestilo mojo hčerko.« Na neki način pa že lahko razumemo strto Nado Škrbić, ko skozi solze nadaljuje, kakšno kazen bi si po njenem zaslužili tisti, ki so ji vzeli otroka: »V park jih odpeljite in obesite, naj si javnost ogleda te zločince.«