ZIDANI MOST – Na enem izmed družabnih spletnih omrežij je 24-letni Sebastian Ojsteršek o sebi med drugim razkril, da je rjavih oči in las, se rad oblači športno in v džins, obožuje tehno in folk glasbo, ne mara špinače, bučk in kumar, vozniški izpit je opravil v drugem poskusu, njegov konjiček je računalništvo, najljubši časopis pa Slovenske novice. Za enega od minulih rojstnih dni mu je nekdo v knjigo gostov vpisal: »Za rojstni dan ti želim: ocean sreče, jezero ljubezni, potok uspehov in niti kapljice trpljenja!« Žal se je plemenita želja izjalovila. Sebastian je lani in letos v mukah, o katerih so mnogi prepričani, da niso bile neizbežne, izgubil boj za življenje. Umrl je prvega aprila v Splošni bolnišnici Celje, četrtega so ga vsi, ki so ga imeli radi, objokovali ob zadnjem slovesu na pokopališču v Rimskih Toplicah.
Presajeni ledvici odpovedali
Leta 1988 rojeni Sebastian je bil edinec Urške Trotovšek in Damjana Ojsterška. Mama je povedala, da se je rodil kot povsem zdrav deček, težak 3,16 kg in dolg 53 cm: »Pri dveh letih pa je začel nekoliko hujšati, obenem je čutil potrebo po pitju več tekočine. Na bolnišničnih opazovanjih v Celju, nato v Ljubljani na Vrazovem trgu in zatem na kliniki v Ulici stare pravde med otroki s težavami v delovanju ledvic niso ugotovili nič posebnega. Leta 1997 je pediater nefrolog Gregor Novljan, dr. med., Sebastianovo kri poslal v Veliko Britanijo, kjer so potrdili presnovno bolezen cistinozo. Še tistega junija so mu v ljubljanskem UKC presadili babičino ledvico. Ob približno 50 zdravilih je delovala približno leto dni. Ko mu je odpovedala in je bil teden dni na dializi, so me malo pred sinovim napovedanim odpustom iz UKC Ljubljana neke noči obvestili, da imajo zanj novo ledvico, in mu jo takoj presadili. Čeprav ne prav brezhibno, je delovala enajst let. Ko je prenehala, so Sebastiana trikrat tedensko vozili na dializo v Celje. Zadnjo so mu opravili minulega 2. decembra.«
Mama je poudarila: »Skozi vse obdobje od prve presaditve Sebastian ni imel prav nobene druge resnejše bolezni.«
Dokumentacija o potovanju v smrt
Babičino ledvico so Sebastianu odstranili poleti 2008. Zaradi pojava bolečine v predelu transplantirane ledvice in povečanega C-reaktivnega proteina so ga minulega 2. decembra sprejeli na Nefrološko kliniko UKC Ljubljana. Zdravniki so se odločili, da mu bodo 13. decembra odstranili še drugo nedelujočo presajeno ledvico. Ker se je počutil dobro, vročine ni imel, je Sebastian za vikend še skočil domov. Ob vrnitvi v bolnišnico je v optimističnem pričakovanju, da ga ne čaka nič zapletenega, podpisal soglasje za operacijo. Po prebuditvi iz narkoze je staršem takoj popoldne poročal o težavah z izkašljevanjem in zvečer o slabem počutju nasploh. Naslednji dan ni bilo bolje, novo pa je bilo, da naj bi imel pljučnico. Popoldne je mami poslal sms, da so ga komaj rešili, ko ni mogel več dihati. Mama je zvečer govorila z zdravnikom, ki ji je potrdil sinovo pljučnico ter ji povedal, da so mu opravili rentgen ter CT prsnega koša. Malo po drugi uri ji je Sebastian poročal, da ima kljub antibiotiku hude težave z dihanjem in da mu dežurna sestra ne more pomagati.
V agoniji si je Sebastian pregriznil jezik
Na intenzivni oddelek Infekcijske klinike UKC Ljubljana so ga zaradi dihalnih težav ob obojestranski pljučnici sprejeli 15. decembra. Predihavali so ga prek cevke – tubusa, pri čemer je imel roki privezani na posteljo. V agoniji zaradi dušenja si je Sebastian pregriznil jezik, od grizenja cevke zaradi neznosnih bolečin so mu izpadli zobje – sekalci. Dne 21. decembra 2011 si je, bolniško osebje tega ni opazilo, verjetno med 9.00 in 9.40 iz ust iztaknil dihalno cevko (ekstubacija). Ostal je brez zraka, se začel dušiti in zapadel v nezavest. Vse to na oddelku intenzivne nege! Ko so ga opazili, so ga začeli oživljati s spodbujanjem srca in dihanja do 11.10. Šele takrat so z (najprej nepravilnim!) rezom sapnika nezavestnemu Sebastianu znova uvedli zrak v pljuča. Morda tudi zaradi zapoznelega ukrepanja se Sebastian ni več vrnil iz vegetativnega stanja, kome. Posledice so bile obupne: naslednje mesece se mu je nemočno telo zvijalo v krčih, premikal je le veke in oči. Tak je tudi 11. januarja pričakal svoj 24. rojstni dan. Dne 29. marca 2012 so ga iz Ljubljane prepeljali na oddelek za ledvične bolezni Splošne bolnišnice Celje. Po zamenjavi dihalne cevke (kanile) z ožjo mu je bilo nujno iz grla izsesati slino. Na sinove dihalne težave je med obiskom 1. aprila 2012 osebje opozoril oče ter izrecno prosil za aspiracijo. Kako so ukrepali, če so, ni znano. Neizpodbitno dejstvo pa je, da se je Sebastian že po poteku časa za obiske zaradi preobilice neodvajane sluzi – preprosto zadušil.
Nedopustno malomarno in lahkomiselno
Tragična bolniška usoda Sebastiana Ojsterška je odvetnika Andreja Pitaka presunila po človeški plati: »Po vsem, kar mi je znano in kolikor sem zbral podatkov, je to nedopusten primer malomarnosti in lahkomiselnosti. Na intenzivnem oddelku univerzitetne klinike in v bolnišnici v Celju pa je bilo nedopustno to, da se pacienta, ki je sprejet kot težek bolnik v vegetativnem stanju, ne nadzoruje redno in nima rednega nadzora osebja.« Tem lažje se je zato odločil, da bo zastopal pokojnikove starše: »Izrabil bom vse pravne možnosti, da pridejo Sebastianovi starši do ustreznega zadoščenja in da se jim storjena krivica popravi ali vsaj ustrezno obrazloži. Predvsem pa se to ne sme ponavljati, sicer bi pomenilo, da se nebogljeni pacienti v bolnišnici ne morejo zanesti na skrbno nego.«
Odgovora po proučitvi
Služba za stike z javnostjo UKC Ljubljana je sporočila: »Dogodke, ki jih navajate, bomo proučili in pridobili ustrezne informacije. Vsekakor pa je postavljeni rok za odgovore prekratek.« Celjani so rekli podobno.
