BOVEC, DOL PRI BOROVNICI – Alpinistični odsek Železničar iz Ljubljane ima na svojem spletnem mestu oddelek z naslovom Prijatelji, ki so bili... In jih pogrešamo. V trajen spomin so snovalci strani zapisali imena Draga Bregarja, ki je leta 1977 ostal na gori Gašerbrum I, Tomaža Udovča, Luke Levstka, Iztoka Barleta, Igorja Grudna, Primoža Fajdige, ki je bil leta 1994 počaščen z nazivom alpinist leta, nato pa je dve leti pozneje omahnil v Mojstrovki, Vanje Furlana, Žige Petriča, Bojana Počkarja in Marka Vrviščarja, ki je leta 2005 umrl pod bivakom pod Skuto. Članom alpinističnega odseka, ki so končali življenjsko pot tam, kamor jih je vleklo srce, se bo po sobotni tragediji na Srebrnjaku v žalni knjigi pridružilo še eno ime. Grega Treven iz Dola pri Borovnici.
Zdrs med spustom
»Na kraju, kjer se je zgodil tragični primer, na pobočju Srebrnjaka, osebno nisem bil, me je pa soplezalec preminulega takoj po nesreči poklical po mobilniku,« je povedal načelnik postaje Gorske reševalne službe (GRS) Bovec Marko Matajurc: »Javil mi je, da je njegov prijatelj padel precej globoko. Sam je v tistem času urejeval varovališče za spust po vrvi. Opravil je sestop do njega in ga dal v položaj za nezavestno osebo. Dejal sem mu, da je že v zraku policijski helikopter v smeri proti njima, mi pa smo tudi aktivirali trinajst naših reševalcev, ki so se peljali v smeri Zadnja Trenta, če bi bilo treba priskočiti na pomoč kot klasični sestop. Tako bi nas helikopter lahko pobral bližje Srebrnjaku in prepeljal v bližino mesta, kjer se je zgodila nesreča. Vendar pa je posadka helikopterja opravila delo sama, brez naše asistence, in so oba, tako preminulega kot tudi njegovega prijatelja, prepeljali v dolino.« Matajurc je še dodal, da je to letošnja prva smrtna žrtev na njihovem območju, lani je na Bovškem umrlo pet gornikov.
Kot smo lahko izvedeli, sta tragično preminuli Grega Treven in soplezalec Matej Gorenšek v soboto šla po Bratovski smeri do vrha. Plezati sta začela ob 10. dopoldne in v predvidenem času prišla do cilja. Okoli petih popoldne sta začela sestopati. Uro zatem je Gorenšek na sidrišču pripravil potrebno za spuščanje po vrvi, prvi naj bi se spustil Grega. V trenutku, ko bi moral začeti, mu je zdrsnilo in padel je na melišče pod steno. Dežurna zdravnica helikopterske ekipe, ki je priletela na kraj nesreče, je žal lahko ugotovila le najhujše.
Tako prisrčen fant!
Dol pri Borovnici na Barju je bil v času nedeljskega kosila, razumljivo, tih. Njihovega Grege ni več. Pri sosednji hiši je Milena Županc ravno obdelovala svoj vrt. Še pred nekaj dnevi ga je med enakim početjem videla, kot da bi bilo včeraj. »Ne morem verjeti, pa tako prisrčen fant je bil!« Med besedami so privrele solze. »Tako sem pretresena, veste, Grego poznam praktično od malega, družil se je z mojima sinovoma, bil je res enkraten in tako ustrežljiv!« Grega Treven je marca dopolnil 29 let. Po končanem študiju na fakulteti za upravo je nekaj časa delal na ministrstvu, od nedavnega na vrhniški upravni enoti.
Milena ne bo nikoli pozabila nedeljske jutranje kavice
Kot vsako jutro jo je pila z Milko, Gregovo teto, ko je ves prebledel pristopil Drago, njegov stric. »A veš, da se je Grega ponesrečil?« je komajda zadrževal solze. Milena, ki je vrsto let delovala na kirurgiji, zdaj pa kani odpreti ambulanto v tropskem Malaviju, je premišljevala: »Le kaj jih vleče v hribe? Mir? Narava? Izziv? Preučevanje samega sebe in lastnih zmogljivosti?« Premišljevala je tudi o tem, kako jo je bilo venomer strah, ko so se odpravljali plezat, visoko v gore, njen sin, Gregor, je bil celo v alpinistični odpravi ob zadnjem vzponu Tomaža Humarja. Premišljevala je o materinski ljubezni, z mislimi je bila pri Franji in Francu, Gregovih starših, pa njegovem bratu Boštjanu in bratrancih Primožu in Mihi, s katerimi je Grega tvoril pravo športno družino. Že njegov oče je bil kolesarski reprezentant. Kolo, smučke in gojzarji so bili že od nekdaj nepogrešljivi pripomočki pri Trevnovih.
Lepa smer, dobra skala
Lani se je Grega dokončno zapisal goram in plezanju. Vpisal se je v alpinistično šolo pri ljubljanskem PD Železničar. Kmalu je našel pravo in vzneseno družbo, ki misli enako, našel je tudi pravšnjega mentorja, načelnika tega odseka, Roberta Hočevarja. »Res je bil fajn možakar!« je ta z grenkobo povedal po tragediji varovanca in tovariša. »Veliko se jih vpiše, poskusijo, a nas že kmalu zapustijo. Grega ni bil takšen. Naredil je vse izpite in postal mlajši pripravnik.« To pomeni, da sam še ne sme plezati, v navezi, z bolj izkušenim plezalcem, pač. S Hočevarjem sta šla skupaj trikrat, na kline, dvakrat na Kogel in na Mrzlo goro. »Veste, to so lažje in krajše smeri, dolge med 150 in 200 metri,« je pojasnil Hočevar. Usodni Srebrnjak je po njegovem mnenju že precej zahtevnejša smer, dolga kar 400 metrov, tudi z nekaj sedmicami. »To je lepa smer, dobra skala, z njim je šel Matej Gorenšek, ki je že tri leta pri nas.«
Načelnik je še razložil: pri sestopu, s katerega se gre večinoma peš, je bilo nekajkrat vendarle treba skočiti, spustiti se po vrvi. Oba alpinista sta prišla do zadnjega skoka, še ta in konec, sta si najbrž mislila. Skok je bil dolg toliko, kot je bila dolga vrv – 60 metrov. Izkušenejši Matej je prišel srečno, Grega, žal, ne. »Ali se mu je izmaknila kakšna skala ali mu je spodrsnilo, tega ne vem, vem le to, da se je s skrajnimi močmi še poizkušal ujeti, a je bil padec neizbežen.«
Stric je objokan sedel v kuhinjici. Misli so mu uhajale k nečaku. V soboto ob devetih zvečer je potrkala na vrata policija. Šok. »Njegove starše je tako zvilo, da ni za povedati ...« je poskušal Drago opisati grozo, ko so od policistov izvedeli, da je pri sestopu, ob 18.12, omahnil v globino.
Na Srebrnjaku reševali Janšo
Srebrnjak je gora z dvema vrhovoma nad planino Zapotok, glavni vrh meri 2092 višinskih metrov, zahodni vrh pa je trideset metrov nižji. Trapezasta gora je malo znana, saj nanjo ne vodijo klasične planinske poti, nekoč kozje in pastirske steze pa so zarasle in težko prehodne, zato so predvsem sestopi precej zoprni in predstavljajo mešanico hoje po ruševju in plezanja. Srebrnjak je zvezan z goro Ribežnom in naprej na Trentarske Pelce, iz arhivov pa smo lahko izbrskali, da so na začetku 90. let prejšnjega stoletja gorski reševalci na tej gori ob sestopanju priskočili na pomoč tudi današnjemu predsedniku vlade Janezu Janši in prijatelju.
