NOVO MESTO – V začetku tedna se je nedaleč od prestolnice sosednje Hrvaške odvijala prava drama. Njen glavni akter je bil 46-letni Zdravko Kenđelić – ta je že sam po sebi več kot razvpit: ko je v Nemčiji sedel zaradi umora, si je namreč v celici nakopal še enega, saj je do smrti pobil sojetnika, ki je po njegovem preglasno smrčal –, ki je v ponedeljek v đurđevskem Lidlu ukradel milo. Med begom je streljal na policiste, pritekel do peugeota, v katerem sta bili 39-letna Ana Patačko in njena dveletna hčerka, otroka je vrgel iz avta, žensko pa ugrabil in odpeljal. Naslednje jutro se je vse skupaj srečno razpletlo, saj so jo policisti v bliskoviti akciji rešili, ugrabitelju pa nadeli lisice.
Sumi že, toda...
Kakih 80 cestnih kilometrov od Zagreba je proti koncu lanskega oktobra podobno grozljivo izkušnjo doživela tudi 36-letna novomeška zlatarka Daša Bartol. Vendar pa njenih ugrabiteljev še vedno niso odkrili, nam potrjuje uradna govorka novomeških policistov Alenka Drenik. »Kriminalisti Sektorja kriminalistične policije nadaljujejo preiskavo okoliščin kaznivega dejanja ugrabitve. Podrobnosti zaradi interesa preiskave ne moremo pojasnjevati.«
In dokler ju ne najdejo, tudi Bartolovi ne bodo našli miru, nam pove Dašin oče Tone. »Šele pred dvema tednoma se je z bolniške vrnila v službo. Seveda ji je izkušnja pustila posledice in tudi strokovno pomoč je morala poiskati. Še vedno je prestrašena, doma in v zlatarni si ne upa biti sama, najhujše pa je, ko pade mrak. Niti pomisliti noče na to, da bi tedaj šla ven.«
Tudi sam, pravi znan novomeški zlatar, je pobaral policiste, ali in kaj delajo na tem primeru. »Pravijo, da preiskujejo, a da ni za zdaj nič novega.« Ali sumi, kdo bi utegnila biti neznanca? »Sumim že... Toda če sumiš, že ne moreš kar s prstom pokazati nanj. To naj raziščejo pristojni.«
Bilo je 28. oktobra, ko je ob sedmih zvečer Daša zaklenila vrata novomeške zlatarne in se odpeljala domov proti Šentjerneju. Pri pokopališču v vasi Gradišče je opazila, da za njo vozi civilni avtomobil, sodeč po utripajočih rotacijskih lučeh na njem pa je sklepala, da gre za policiste. »Ustavila je, pristopila sta moška, se res predstavila kot moža postave in ji zaukazala, naj ustavi za cerkvijo, da ne bodo stali sredi ceste,« je dan po drami hčerino izpoved povzel Tone.
Tam pa se je začelo: skočila sta nanjo, ji na glavo poveznila vrečo, ji zvezala noge in roke ter jo stlačila v prtljažnik njenega avtomobila. Eden od ugrabiteljev je sedel za volan in zdirjal nazaj proti Novemu mestu, še pred njim pa je to storil tudi njegov pajdaš v lažnem policijskem vozilu.
»Nič ni bilo zrežirano«
Po prvih sumih sta nameravala v dolenjski prestolnici oropati eno od Bartolovih zlatarn, saj je imela Daša ključe pri sebi. In kdo ve, kaj bi se z njo zgodilo, če bi jima to tudi uspelo. Bi jo izpustila ali bi se zgodila tragedija?
Toda verjetni načrti obeh nepridipravov so padli v vodo po tem, ko je ugrabljenki uspelo potegniti ročko za podiranje zadnjih sedežev in se prevaliti na zadnja sedeža. Še preden je to opazil eden izmed ugrabiteljev, ki je vozil njenega peugeota, ji je nekako uspelo tudi odpreti vrata in že po nekaj prevoženih sto metrih se je skotalila iz drvečega avta. Ker je ugrabitelj vedel, da je cesta precej prometna in bi ga lahko zasačili, je odpeljal naprej, čez kakih sto metrov pa zapeljal s ceste in peš pobegnil v noč.
Voznik, ki se je takrat pripeljal do Daše, je pripovedoval: »Pred menoj je na cesti ležalo zvezano dekle z raztrganimi oblačili in vklenjenimi rokami. Klicala je na pomoč, povedala mi je, da je bila ugrabljena, zakričala 'Še so tukaj' in naj jo le hitro odpeljem stran.«
Predvsem zaradi filmskega načina, kako se ji je uspelo rešiti pred ugrabitelji, pa so se začeli na svetovnem spletu oglašati nekateri zlobni jeziki, češ da je bilo vse skupaj zrežirano. Med tistimi, ki so jih taka natolcevanja hudo razjezila, je bil tudi tisti, ki je našel zvezano zlatarko. Kot spletni komentator je Matej zapisal: »Nič ni bilo zrežirano, to lahko sam potrdim. Ravno v trenutku, ko je gospodični uspelo pobegniti iz avtomobila, sem se namreč pripeljal po tej cesti in nato gospodično, prestrašeno in kar precej poškodovano, odpeljal na policijsko postajo Šentjernej. Vesel sem, da se je izteklo tako, kot se je, saj bi bil konec lahko tudi dosti bolj tragičen. Je pa to opozorilo vsem nam, saj si nekateri osebki iz dneva v dan upajo več.«
Telesne rane Daše Bartol so oskrbeli v novomeški bolnišnici, duševne se bodo zacelile kdo ve kdaj, njena ugrabitelja pa čaka največ do piškavih pet let zapora; če v pogajanjih s tožilstvom svoj greh priznata, najverjetneje celo le simbolična kazen. A najprej ju morajo torej najti.
Čez pult za roparjem
Da je ukvarjanje z zlatarstvom vse bolj nevarno, nam je povedal Dašin brat Tom: »Vsak, ki pride v zlatarno, je že kar sumljiv. Nenehno nas poskušajo oropati. Enkrat mi je pladenj z zlatnino iz rok potegnil in pobegnil, vendar sem skočil čez pult in ga ujel. Drugi mi je pobegnil, a so ga pozneje prijeli policisti.
