LJUBLJANA – »Čeprav sem imela v družini že nekaj smrti bližnjih, je izguba otroka najhujša izkušnja,« nam zaupa Petra Urek, ki je svojo hčer izgubila na operacijski mizi. Leta 2001 je poseg na njeni komaj šest dni stari hčerkici Brini resda tehnično uspel, a deklica se ni več zbudila. Bolečino izgube je nemogoče opisati: »Greš nazaj, premišljuješ, ali bi lahko kaj spremenil. Ali smo naredili vse? Bi bilo drugače, če bi šli na operacijo v tujino? Starši umrlih otrok nimamo nikoli dovolj odgovorov,« pove Petra, ki je iz svoje tragične izkušnje ustvarila društvo Solzice. V njem so združeni starši, ki so kmalu po rojstvu izgubili otroka.
Med člani tega društva in tudi tistimi iz Društva srčnih otrok Srčki od torkovega popoldneva vrši. In vršalo bo vse glasneje; v javnost je namreč pricurljalo nekaj izsledkov nedokončne verzije poročila nadzora nad programom otroške kirurgije v ljubljanskem kliničnem centru. V času trajanja programa naj bi umrlo več kot 30 otrok. Za en razred.
Predsednik zdravniške zbornice Andrej Možina poudarja, da je v javnost po nerodnosti prišla delovna verzija z dramatičnimi podatki, a številke ne odstopajo bistveno: »Že pred enim letom so krožile take številke in prav zaradi tega je ministrstvo za zdravje tudi zahtevalo ta strokovni nadzor,« pojasnjuje. Čeprav so dokončno poročilo najavljali od septembra lani, se preiskovalci ne pustijo motiti pri trajanju preiskave, toda po curljanju neuradnih podatkov so imeli videokonferenco, v kateri naj bi bil dosežen dogovor o zaključku poročila.
V poročilu gre namreč pričakovati analizo smrti in med njimi naj bi bilo vsaj 10 takih primerov, v katerih bi lahko preprečili tragični konec, ko bi otroci lahko preživeli in tudi zaživeli, odraščali, imeli svoje otroke.
Preiskuje jih tudi policija Čeprav Policijska uprava Ljubljana še ni prejela osnutka poročila, je njihova predstavnica za stike z javnostmi Nataša Pucko potrdila, da predkazenski postopki na otroški srčni kirurgiji potekajo od maja lani: »Oktobra 2014 smo o zbranih obvestilih z vmesnim poročilom obvestili pristojno tožilstvo, sodelujemo pa tudi z drugimi institucijami, ki preiskujejo okoliščine dogodkov,« pojasnjujejo. Zagotavljajo pa, da bodo po prejemu dokumentacije pristojnih služb (torej zaključnega poročila o nadzoru) policisti in kriminalisti nadaljevali postopke. Poročilo bodo zahtevali kriminalisti in bodo tudi sami razbrali nedoslednosti. |
Nujne, a prestavljene
»Čutil je, da bo odšel, po licu mu je pritekla solza in tako nas je maja 2013 za vedno zapustil naš srček Alen,« je slovo svojega otroka opisala od neizmerne bolečine strta mama na straneh društva Srčki. Alen je preživel prvo operacijo, ko je bil na svetu komaj štiri dni, tiste pri 15 letih pa ne. Maja Svetina iz Srčkov pojasnjuje, da devet let opozarjajo na slabo stanje otroške kardiologije: »Po letu 2007, odkar na UKC (univerzitetni klinični center, op. ur.) ni več redno zaposlenega kardiokirurga, prejemamo od staršev Srčkov informacije, da se operacije velikokrat prestavljajo, čeprav so označene za nujne. Razmere danes žal niso takšne, kot so bile obljubljene. Šolanje slovenskih kardiokirurgov ni bilo izvedeno; program je v slepi ulici.«
Starši preminulih otrok si bodo po javni objavi končnega poročila lahko odgovorili na vprašanje, ali je šlo za človeško napako. »Imeli bodo priložnost izvedeti, kaj se je zgodilo,« pojasnjuje Možina, Urekova pa to vidi kot možnost, da starši nehajo kriviti sebe: »Ko izveš za bolezen, iščeš vse možne načine; ko te zdravstvo prepriča, potem jim zaupaš.« V obdobju žalovanja starši krivijo sebe, pri zapletenih primerih smrti pa člani Solzic niso vedno prišli do pravih odgovorov. »Včasih je težje priti do vseh izvidov, starši slišijo precej odrezavih stavkov,« izkušnje nekaterih opisuje Urekova. »Poročilo bodo zahtevali kriminalisti, kot je postala navada, in bodo tudi sami razbrali nedoslednosti,« napoveduje Možina.
V UKC so se zavili v molk: ne želijo pojasniti, ali so med letoma 2007 in 2014 tudi sami zaznali sistemske napake, ki se v delovni verziji poročila omenjajo kot kardinalna šibkost. Ne morejo pojasniti, kaj so storili za odpravo sistemskih napak – če seveda sploh so kaj storili! Bolj slikovit je Možina, ki omenja pomanjkljivo zakonodajo: »Jasnih pravnih podlag za sistemski nadzor ni. Ker sta bila teža problema in sum o dogajanju na tem oddelku takšna, smo sprejeli izziv in imenovali mednarodno komisijo.« Ta komisija bo tudi dokončno prinesla odgovor obema klanoma zdravnikov (in staršem) o dogodkih v zadnjih letih: »Resnica bo ena,« pravi predsednik zdravniške zbornice. Končno različico poročila pričakujejo od naslednjega tedna, pravi Možina: »Takrat se bo zgodba šele odprla.«
