DOLENJSKE TOPLICE – Za vse, ki so poznali in imeli radi mladega Jureta Erjavca, zdaj bi imel 23 let, s Sel v občini Dolenjske Toplice, mineva druga obletnica njegovega izginotja z občutkom velike grenkobe. V noči na soboto, 25. februarja 2012, okoli enih sta ga kot zadnja videla prijatelja. Prodajalec v takem času daleč naokoli edinega odprtega lokala v Novem mestu mu je postregel s kebabom. Obrok je postal zadnji, za katerega se še ve, da ga je Jure zaužil. Z bančno kartico naj bi tisto noč z bankomata dvignil 20 evrov. Tudi ta podatek pritrjuje splošno znanemu dejstvu, da je bil Jure, zaposlen v novomeškem Revozu, sila skromen fant. Zapravljiv ni bil, na splošno naj bi se vselej vedel zelo odgovorno. Poudarjamo zato, ker iz nepoznavanja ljudje mladim vse preradi pritaknejo kakšne slabe navade. Jure jih preprosto ni imel. Ni kadil, niti pijanega niso videli nikoli. Zgleden fant je kljub vzornemu življenju izginil brez sledu. Ali prav zato, se, odkar ni o Juretu ne duha ne sluha, marsikdo sprašuje v nemoči.
Brez uspeha tudi policija
Neuspešno iskanje sledi za Juretom si mora priznati tudi policija: »Ne glede na časovno oddaljenost izginotja Jureta Erjavca kriminalisti nadaljujejo preiskavo okoliščin izginotja oziroma iskanja pogrešane osebe. Po prijavi o pogrešani osebi so policisti in kriminalisti izvedli vse potrebne ukrepe v okviru zakonskih pooblastil, predvsem zbiranje obvestil, opravljanje razgovorov, preverjanje po evidencah, izvedbo iskalnih akcij, razpisovanje iskanj, izmenjavo podatkov s tujimi varnostnimi organi ipd. Opravili so veliko število razgovorov z osebami, ki bi lahko dale kakršno koli informacijo o pogrešani osebi. Kriminalisti preiskavo nadaljujejo, ves čas sodelujejo s svojci pogrešanega in o izvedenih ukrepih obveščajo Okrožno državno tožilstvo Novo mesto.«
Spomnimo, da so policisti že v prvem letu v zvezi z Juretovim izginotjem opravili več kot 200 pogovorov.
Ali so nemara vsaj kaj malega odkrili, hodijo policiste spraševat tudi Juretovi starši. Odgovori, ki jih prejemajo, jih silijo prejkone v sprijaznjenost, ki pa boli v dno duše. Resnično je težko sprejeti, da lahko v našem času – ko navsezadnje že skoraj vsak vogal neprestano snemajo kamere – nekdo nekoga neopazno ugrabi in odpelje. Ne le svojci, tudi Juretovi dobri prijatelji menijo, da je nemogoče, da bi izginil po svoji volji. Ne, nekdo ga je moral prisilno odvesti. S tem v zvezi omenjajo Rome z Žabjaka in njihove rabote z mamili ter izposojanjem denarne gotovine. A dejstvo je, da ni Jureta nikoli nihče videl omamljenega. Kam, zakaj in kako bi nekdo odvedel Jureta, tako ostaja popolna negotovost. Zanesljivo pa je bil ugrabljen zato, ker je ugrabitelje vodilo zlo. Tako menijo Novomeščani, Stražani in Topličani, ki so Jureta najbolje poznali. Najtrdovratnejše so govorice, da je bil Jure, idealno mlad in zdrav, ugrabljen preprosto zato, da bi njegove organe uporabili za medicinske presaditve. Sliši se noro, a žal je dejstvo, da živimo v norem času. Druga možnost bi še bila, da se je nenačrtno v napačnem času znašel na napačnem kraju in s tem nehote kot nezaželena priča koga tako ogrozil, da se je potrudil za Juretovo popolno izginotje. Tako modrujejo ljudje. Ne gre jim namreč v glavo, da se ni v dveh letih za njim našlo popolnoma nič. No, nekaj je za Juretom vendarle ostalo. Ob trgovskem središču na Bršljinu je parkiran čakal Juretov clio, tega so našli takoj. V nasprotju z Juretovim fizičnim telesom, ki pa se vendarle ni moglo preprosto kar dematerializirati.
Kdo je Jureta ukradel?
Jure se je v dneh, preden je izginil, tako doma kot tudi med sodelavci in kolegi, obnašal povsem običajno. Z ničimer ni bilo slutiti, da bi nad njim visele kakršne koli skrbi. Tisti, ki so ga najbolje poznali, so prepričani, da zagotovo niti sam ni slutil bližajočega se posega usode. Zato je tisto soboto, ko Jureta ni bilo domov, njegove domače hudo zaskrbelo, kaj neki se mu je moglo zgoditi, da ne pride ali se oglasi vsaj telefonsko. Zaskrbljenost je naraščala, starši so v nedeljo policiji prijavili pogrešanje sina. Akcija je stekla hitro in temeljito, policistom so pomagali domačini in mladeničevi prijatelji. Mnoge predele so podrobno prečesali. Žal brez uspeha, kot da bi se Jure razblinil. Na Selih smo izvedeli, da se je tisti torek po izginotju k Erjavčevim v službenem avtomobilu pripeljal uniformirani policist, ki je vprašal, ali je Jure že prišel domov. Po odgovoru, da ne, je odpeljal. Kot da tudi sam pri sebi preprosto ni mogel verjeti, da Jureta, po splošnem pričevanju vzornega mladeniča, še vedno ni.
In po dveh letih Jureta še vedno ni. Njegov rojstni dan, 15. september, so svojci že dvakrat namesto v veselem razpoloženju obhajali v grozljivi stiski.
Izpovedala nam jo je tudi Juretova babica, ko ji je ob našem obisku z jezika ušla ugotovitev: »Ukradli so ga!«
Povedala je še, kako so domači bogve kolikokrat v upanju spraševali mlade, da bi nemara vsaj kaj izvedeli, pa žal: »Nihče nič ne ve.«
Boleča, toda resnična je le ugotovitev: »Nemočni smo.«
Ob slovesu je babica še dejala: »Hvala, da se zanimate za Jureta.«
Še vedno velja poziv vsem, ki bi vedeli kar koli v zvezi z okoliščinami izginotja Jureta Erjavca, da to sporočijo policistom na številko 113 ali na telefonsko številko 080-1200, ki zagotavlja anonimnost klicatelja.
Slutijo nasilje Če bi Jure odšel v neznano po svoji volji, bi se zagotovo že zdavnaj oglasil domačim. Bil je preveč urejen in pošten fant, da tega ne bi storil. Če je še živ, ga nekdo zadržuje. Če pa ga ni več med živimi, je za to poskrbel nekdo drug. |