LJUBLJANA – Na okrožnem sodišču je primer ponarejenih bankovcev po 500 evrov na glavni obravnavi osvetljeval ali zamegljeval hrvaški državljan Goran Jurišić, ki je s slovenskim podjetnikom Igorjem Jerotom hodil po menjalnicah in mu domnevno pomagal zamenjati zlato za denar, za katerega se je izkazalo, da je ponarejen. Zgodba, ki jo je pripovedoval sodišču, pač ni pila vode, in je bila predvsem komična za vse, ki so poslušali njegova pojasnila.
Že obtožnica proti Igorju Jerotu je tako rekoč neverjetna. Zreški podjetnik je po prepričanju tožilstva v Indoneziji kupil tako imenovani črni papir, pod katerim so se skrivali ponarejeni evrski in dolarski bankovci, do katerih se pride s posebno kemikalijo, ki razbarva črnino. Da bi denar spravil v obtok in da ga pri tem ne bi zalotili, je ponarejene razbarvane in razrezane bankovce polil z belo barvo, opral v pralnem stroju in nato v beli bombažni nogavici prinesel v Banko Slovenije, češ da je po nesreči uničil denar, ko se je po njem v avtomobilu polila barva.
V obtok je hotel spraviti kar 150 ponarejenih bankovcev po 500 evrov, policisti pa so pri njem odkrili še 214 bankovcev po 100 ameriških dolarjev in 62 evrskih petstotakov, ki so bili še črno obarvani. Čeprav policisti v njegovem avtu niso odkrili sledov bele barve, s katero naj bi se mu polili, in kljub prestreženi korespondenci, v kateri se je po elektronski pošti pogovarjal o nabavi kemikalij in razbarvanju črnega papirja, Jerot trdi, da so mu ponaredke podtaknili v zagrebški menjalnici.
Pol leta preživela skupaj v zaporniški celici
Zato je pred sodnico tokrat stopil Hrvat Goran Jurišić, ki je Jerota peljal v menjalnico. Ko je bilo treba opravičevati Slovenca, se je vsega spomnil do podrobnosti, ko pa bi bili odgovori preveč obremenjujoči za Jerota, je zatrjeval, da se ne spomni podrobnosti, saj je stal z eno nogo zunaj menjalnice, z drugo pa v njej, sploh pa naj se ne bi spodobilo drugemu gledati pod prste, ko šteje denar. Še bolj pa se je Jurišić zapletel pri vprašanju o prestreženi komunikaciji. Ko mu je tožilka predočila, da se je dogovarjal o črnem papirju in o njegovem razbarvanju z Indonezijci, je na plan privlekel neprepričljiv argument. Vse skupaj naj bi bila samo šala, kot so šala elektronska sporočila, ki si jih vsak dan pošiljajo prijatelji med sabo. Zatrjeval je, da je to približno tako kot zloglasna pisma iz Afrike, ko ti nekdo ponuja velik denar, samo če nekaj malega ti prej pošlješ njemu. Pojasniti ni znal niti, zakaj je nato elektronsko pošto posredoval Jerotu, s katerim nista tako dobra prijatelja, saj sta se zgolj parkrat srečala. Če bi šlo res za bedarije, kot se je izrazil, bi pošto vrgel v koš za smeti, ne pa posredoval naprej.
Jerot je poskušal še enkrat prepričati sodišče, da so mu ponaredke podtaknili v menjalnici in v dokaz kazal hrvaške članke, iz katerih je razvidno, da lastnika zaradi ponarejenega denarja preiskuje hrvaška policija. Da se je povezal s hrvaškimi kriminalci, zagotovo ni olajševalna okoliščina, prav tako kot ni bilo olajševalno, da je na obravnavo v podporo Jerotu prišel Jakob Remškar, eden izmed združbe, ki so ji sodili v primeru Balkanski bojevnik. Na obravnavo je namreč prišel podpret svojega kolega, s katerim sta pol leta skupaj preživela v isti zaporniški celici ...
