Njenega očeta ubili, njo silili v prostitucijo

CIRKULANE – Bridko mladost je imela, in še kar se nadaljuje, 19-letna Zala iz Haloz, natančneje iz Malega Okiča z natančno stotimi dušami v občini Cirkulane. Pred dobrimi šestimi leti, ko je v letu 2007 kot 13-letnica obiskovala osnovno šolo, ji je nenadoma zaradi zapletov s pljučnico umrla mama. Tako je ostala sama z očetom Zdravkom M., ki je, kot sama pravi, takrat kot keramik priden in delaven solidno zaslužil. Kmalu zatem, ko je že nekako prebolela prehitro mamino smrt, so se začele težave, ki jim še zdaj ni konca. Čeprav je še vedno mlada, ima Zala, ki zdaj sama živi tik ob hrvaški meji, pestro, bolj žalostno kot lepo življenjsko pot.

Povabil jih je v hišo

Po njenih besedah se je najhujše začelo, ko se je bližala 17. letu in sta z očetom živela v hiši v naselju Mali Okič. »Bolgarski Romi so tod iskali železo. Očetovo dobroto so izkoristili, da nimajo kje spati in nič za jesti, so povedali, zato se jih je usmilil in povabil v hišo. Oče je bil dober in jim je dal streho nad glavo, s tem pa se je začela moja in tudi njegova kalvarija. Občasno jih je pri nas bilo tudi deset in več. Mislim, da ni šlo samo za zbiranje starega železja, temveč tudi kaj drugega, saj je njihov šef v denarnici vedno imel veliko denarja. Spali so v dveh naših sobah, pogosto so prinašali tudi alkohol, tako da se je začelo pijančevanje, pri katerem se jim je pridružil tudi oče,« je pripovedovala Zala: »Kot srednješolka sem vse skupaj samo opazovala. Bilo mi je zelo hudo, a iz svoje kože nisem mogla. Nihče od domačih ali sosedov, ki imajo zdaj največ za povedati, mi takrat ni bil pripravljen pomagati ali nas vsaj obiskati, da bi videl, kaj se pri nas dogaja in v kakšnih razmerah sem živela. Najhuje je bilo, ko so želeli tudi mene pridobiti v svojo združbo.«

Glavni med Bolgari je v času, ko očeta ni bilo v hiši ali sploh doma, Zalo poskušal pridobiti zase, a ker mu ni uspelo, je za ta namen v Haloze pripeljal še svoja nečaka. »Združba, ki je bila pri nas, je imela starejšega vodjo, vsi skupaj pa so se z očetom sporazumevali v srbskem jeziku, med seboj so govorili turško. Ker me vodji ni uspelo pritegniti mednje, je to poskusil še s 25-letnim nečakom. Ta me je nagovarjal, da bi skupaj odšla naproti lepšemu življenju. Ko sem bila stara 18 let, sva res odšla v Bolgarijo. Tam so z menoj kakšna dva meseca ravnali kot s kraljico. A je vse bila krinka, kajti vse skupaj je bila priprava na moje ukvarjanje s prostitucijo. Na srečo mi je pozneje, s pomočjo prijatelja in strica iz Slovenije ter sporočil na facebooku, uspelo pobegniti iz primeža mafije, a jim je v tem času v Bolgarijo uspelo speljati očeta, za katerega pa zdaj trdijo, da je mrtev. To so mi že pred novim letom sporočili tudi naši policisti, z ničimer drugim pa mi ne morejo pomagati,« pravi Zala, ki se kljub strahu in negotovosti ne vdaja v usodi.

Pokopala bi očeta

Predvsem želi pripeljati očeta, če je dejansko mrtev, in ga pokopati v domačem kraju. »Dejali so mi, da je živel pri prijateljici, nekega večera naj bi se stepel z neznanci in umrl. Mrtvega naj bi našli brez dokumentov in brez denarja, zato ne vem, kako so ga sploh identificirali. Terjali so, da bi sama prišla tja in ga prepoznala, a tega nisem storila, ampak sem po telefonu prosila, naj mi pošljejo fotografijo, da bi ga identificirala. Od tega ni bilo nič, saj so mi pozneje samo sporočili, da so ga sami prepoznali in da zanesljivo gre zanj. Vse sem poskusila, tudi na našem zunanjem ministrstvu ter bolgarskem veleposlaništvu v Ljubljani, a mi ni uspelo nič urediti. Prepričana sem, da je bil ubit, a kljub temu verjamem, da ga bomo lahko pripeljali v Slovenijo. Seveda jim vnaprej ne bi poslala denarja, tudi če bi vedela, da je dejansko on mrtev,« je še povedala Zala, ki pravi, da bi ji pomagali tudi na Centru za socialno delo Ptuj ter na občini Cirkulane, a nihče ne more dati denarja, ne da bi prinesla mrliški list.

»Zalo poznam osebno še iz osnovne šole, ko je ostala brez matere. Zato me zelo jezi, ko jo zdaj kritizirajo ljudje, ki nimajo pojma. Delajo se grozno pametne, pa mnogi niti pismeni niso. Najbolj grozno je to, da se oglašajo verjetno tisti, ki so živeli v neposredni bližini, opazovali, kaj se otroku dogaja, pa niso naredili nič! Zdaj vrtijo svoje hudobne jezike in obsojajo, pomagati pa niso hoteli in niti zdaj tega ne želijo. Tudi sama sem takrat pomagala po svojih močeh in še nekaj je takšnih ljudi, ki se niso obrnili vstran! Sram me je, kako se nekateri hinavci škodoželjni! Njena pot po končani osnovni šoli ni bila prava, čeprav poznam ljudi, ki so se trudili zanjo, ji pomagali in poskušali usmerjati, vendar je bila škoda že storjena. Le kako se lahko normalno razvije deklica v puberteti, če je dan za dnem v stiku s pijanimi in sprevrženimi moškimi? Njen oče zanjo ni naredil veliko dobrega, vendar si verjetno vsak človek, ki ni poln sovraštva, želi imeti svoje starše doma. In zato si želim, da bi ji ljudje pomagali priti do sredstev, s katerimi bi očeta pripeljala in pokopala v Halozah,« je dejala ženska, ki živi v bližini in zadevo pozna, ni pa želela biti imenovana.

Zala vztraja, da je nič ne bo zaustavilo v njenih namerah: septembra se bo vpisala v 4. letnik srednje aranžerske šole. Pred tem hoče le pokopati očeta.