Niso mu verjeli, da mu pod mavcem gnije roka

LJUBLJANA – »Če bi vedel, da je tako hudo, bi si gips sam odstranil,« se tistih dni s konca leta 2006 in začetka naslednjega leta spominja Franci Mehle, ki se na pravdnem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča v tožbi zoper UKC Ljubljana trudi dokazati, da mu pod mavcem roka ne bi zgnila, če bi zdravniki njegova opozorila jemali resno in mu odstranili mavčno oblogo. Na prav vsakem pregledu, kot trdi Mehle, je zdravnikom tožil o tem, kako ga »žge pod mavcem« in kako iz njega zaudarja tisti značilni smrad, »kot da nekaj gnije«, a zaman. Da se vonj ne bi širil po okolici, je imel tako srajco ves čas zapeto do vratu: »Smrad je puhtel pri vratu. Kakor koli sem se nagnil, je zasmrdelo po okolici.«

Mavca mu, ker je utrpel komplicirani zlom, niso hoteli odstraniti, ampak so ga samo obnovili. Bolečine so se mu začele pojavljati že nekaj dni po namestitvi 3. decembra 2006 in se počasi stopnjevale. Najhuje je bilo med 19. decembrom tistega leta in 24. januarjem 2007, ko je ob smradu bolečina že počasi pojenjala. »Bolelo je pod komolcem in bolečina se je širila po roki navzdol,« je opisal ter dodal, da je to ves čas govoril tudi zdravniku Ivanu Štrausu, ki ga je pregledal 3. in 24. januarja ter 7. februarja 2007. »Seveda sem mu omenil bolečine,« se je odzval na besede Štrausa, ki je med zaslišanjem dejal, da ga Mehle na bolečine ni opozarjal. Štraus, kot je Mehle še povedal, takšnega intenzivnega vonja, ki nastaja pri nekrozi kože, takrat ni zaznal.

Mehletu so mavec odstranili šele februarja, in sicer po tem, ko se je odpravil k drugemu zdravniku na travmatološko kliniko. Sledil je pravi šok: »V komolčni kotanji je bilo vse črno. Kost se je videla in vedel sem, da če kost začne gniti, je konec. Ko sem videl kost, sem zdravnika takoj vprašal, ali mi bodo rezali roko. Luknja je bila v komolcu.« Tožnik, ki, kot je povedal njegov pooblaščenec David Sluga, Štrausu očita, da je Mehleta nestrokovno zdravil, je še zatrdil, da mu takrat nihče ni omenjal možnosti dekubitusa oziroma razjede zaradi pritiska mavca na kožo. »Nihče me ni seznanil s tem, da se to lahko zgodi,« je še zatrdil.

Za paciente ima dober spomin

Vse očitke na svoj račun je Štraus med zaslišanjem zavrnil. Povedal je, da je Mehle zaradi smradu zahteval, da se mu mavec odstrani, a da ga je prepričal v nasprotno, saj bi bilo zaradi odstranitve mavca nevarno, da se zlom ne bi dobro zacelil oziroma da bi bila potem potrebna operacija. Povsem drugače bi ukrepal, če bi Mehle poročal o bolečinah, saj bi bile te prvi znak, da je »nastala komplikacija«. Štraus, ki se je jezil nad poročanjem medijev, da je v tem primeru gnila roka, saj, kot pravi, gre za »nekrozo kože«, je zatrdil, da je pacientu vsakič dejal, da se lahko takoj vrne na urgenco, če bo imel kakšne bolečine. »Če bi bile bolečine, bi odstranili mavec, in če bi bil dekubitus v nastajanju, bi se ga v začetni fazi ujelo,« je še pojasnil in dodal, da dekubitus boli v začetni fazi, ko pa odmrejo končiči v koži, ne boli več tako, ampak začne smrdeti.

Kdaj bi lahko nastala začetna faza dekubitusa, ni mogel oceniti. To bo namreč naloga izvedenca Benjamina Kavčiča, ki je na prvem, razveljavljenem sojenju glede dekubitusa odgovoril, da ta ne bi nastal, če bi mavec odstranili teden ali dva, preden so ga. »Tukaj je nastala nekroza na neobičajnem mestu, kjer ni mavca,« je še povedal Štraus in dodal, da v dolgoletni karieri takšnega dekubitusa na komolčnem pregibu še ni videl. Čeprav je obravnaval 120 pacientov na mesec, si je tokratni primer precej dobro zapomnil: »Prav tako imam izjemno dober spomin za svoje paciente. Še posebno za primere, ki so se končali s komplikacijo«.