»Nisem streljal, pa bom moral v zapor«

NOVO MESTO – »Res sem razočaran. Sodišče me je kaznovalo brez dokazov! Poglejte, drugi kradejo, pa jim ni nič, še vlada krade brez posledic, jaz bom moral pa za pet mesecev v zapor, čeprav nisem nič naredil!« je bil nejevoljen 33-letni Dimitrij Zupančič iz Šmihela pri Novem mestu.

In pribil, da si želi pošteno živeti, tudi zato ne prestopa meje zakona, posebno zdaj, ko ima družino in želi svojim otrokom ustvariti normalne razmere, da bodo nekoč pošteni državljani, takšni, ki bodo končali šolo, razvijali svoje talente in hodili v službo. Tudi zato osemletnega sina Danijela in 10-letno hči Lenejo vsak dan vozi v šolo, starejši sin trenira še kikboks, kmalu pa bosta šolarki tudi Sara in Špela.

Sporni dogodek, zaradi katerega bo moral, če bo sodba obveljala, v zapor, naj bi se zgodil pred skoraj letom, 2. maja, okoli pol desetih zvečer. »Pred časom mi je zet Zdenko Kovačič posodil 200 evrov, saj sem imel razbit avto, in povedal sem mu, da mu denar vrnem takoj, ko dobim nakazilo od zavarovalnice. Potem je tudi bilo tako, vrnil sem mu 200 evrov, on pa je hotel še enkrat toliko za obresti, čeprav mi je denar posodil za vsega mesec in pol. V naselje je prišel na obisk in me začel izsiljevati za denar. Res sva se kregala na križišču, potem pa sem jaz šel domov. Takrat pa je Zdenko klical policijo, da sem jaz streljal in mu grozil,« je dogodek opisal Dimitrij.

Sledi niso našli

Tistega večera so prišle v romsko naselje tri policijske patrulje. Policisti so iskali sledi streljanja, a jih niso našli. Mogoče zato, ker streljanja sploh ni bilo, mogoče pa tudi zato, ker je tistega večera močno deževalo. Postavlja se vprašanje, ki je bilo izpostavljeno tudi na sodišču, ali bi bilo mogoče, da so tisti, ki so trdili, da so slišali strel, udar strele zamenjali za streljanje iz orožja? Kdo bi vedel oziroma to zagotovo vedo tisti, ki so bili zraven.

A dejstvo je, da vsaka stran trdi svoje. Zdenko Kovačič in njegova žena, torej Dimitrijeva sestra, trdita, da je Dimitrij streljal, čeprav so se tudi njune izjave spreminjale. Tako je Zdenkova žena sprva trdila, da je Dimitrij Zdenku grozil in ustrelil v tla, v preiskavi je dejala, da je streljal v Zdenka, na glavni obravnavi pa je povedala, da strela sploh ni videla.

Drugi »tabor« je na sodišču govoril drugače. »Moji starši, brat Nenad in njegova žena so povedali, da strela niso ne videli ne slišali, sicer pa so pozneje policisti pri meni imeli hišno preiskavo in niso nič našli, pri Zdenku pa so našli 70 nabojev kalibra 7,62. Če bi jaz res streljal, bi priznal, tako pa sem bil po krivem obsojen, in če bom moral v zapor, bo to podrlo naš ritem in vse, kar sem gradil nekaj let. Otrok žena ne bo mogla voziti v šolo, ker nima izpita, tudi Danijelovi treningi odpadejo,« razmišlja Dimitrij, ki bo s pomočjo odvetnika na sodbo vložil pritožbo.

Na odločitev sodnice za izrek zaporne kazni je vplivalo tudi dejstvo, da je bil Dimitrij pred desetletjem že obsojen zaradi ogrožanja varnosti. »Tega je že davno, pa še to sem bil obsojen zato, ker sem se zase potegnil. Zdaj si želim živeti v miru in skrbeti za družino. Želim si tudi v službo, zato sem prijavljen na zavodu za zaposlovanje,« še pove Dimitrij in doda, da je njegova mama tudi zaposlena. »Že 30 let dela kot čistilka na šolskem centru,« doda v upanju, da bo čim prej tudi sam našel zaposlitev. Še prej pa upa na ugodno rešitev pritožbe glede zaporne kazni.