OTOČEC – Pred kratkim smo v Novicah zapisali zgodbo, pravzaprav že legendo o Stanku in Mari, ki sta se pred okoli 60 leti podala v smrt zaradi prepovedane jima ljubezni 
. Na Otočcu in v okoliških vaseh je zapis dolenjske različice znamenite zgodbe o nesrečnih veronskih ljubimcih Romeu in Juliji obudil stare spomine. Še več, Stankova sestrična Veronika Košak z novomeškega Bršljina je zgodbo še dopolnila, iz družinskega albuma pa izbrskala fotografijo postavnega in zalega muzikanta Stanka.
Trpke usode Kosovih
Ženica z bregov nad Starim gradom nam je za prvi zapis povedala, da se je mladi par odločil za bridki konec, ker jima je nasprotovala Stankova mama Marija. Stanko se je zaradi trde materine zahteve razšel že s prvim dekletom, pa ji niti druga, Mari, ni bila po volji. Fant, ki je veljal za pridnega delavca, zaradi igranja harmonike na veselicah in svatbah pa je bil pri ljudeh zelo priljubljen, se je usodnega dne, le nekaj ur preden sta se z dekletom objela z bombo v sredi med njima ter se razstrelila, še poslovil od prijateljev iz Herinje in bližnjih vasi. Kaj namerava, ni povedal nikomur.
Košakova popravlja nekaj podatkov iz prvega zapisa. Stanko se ni pisal Kos, ampak Terkaj, Kosova pravijo domačiji njegovih staršev v Herinji vasi 25: »Po moževi smrti že pred drugo svetovno vojno je morala ovdovela Marija sama poskrbeti za preživetje svojih štirih otrok. Najstarejšemu Franciju so sledili leta 1921 rojena Angela, nato Ivan in kot najmlajši Stanko.«
Stanko plesal s sestro Angela je brata Stanka vse življenje močno pogrešala. Ničkolikokrat je pripovedovala in zraven jokala: »Naš Stani, skup sva se objela, harmoniko je dal na moj hrbet, on je igral – in sva tako objeta plesala.« |
Preživeti so morali na manj kot pol hektarja zemlje in v hiši s črno kuhinjo: »Vdova, ki je obdelovala skromni vinograd, je grozdje in sadje, ko je dozorelo, nosila na novomeško tržnico. Doma so gojili kure in prašiče, pa večjim kmetom je pomagala pri težaškem vinogradniškem delu.«
Terkajevim oziroma po domače Kosovim se je življenje takole zasukalo: »Med vojno so Ivana vzeli, ko mu je bilo 16 ali 17 let. Končal je neznano kje, za njegovo usodo se ni nikoli izvedelo. Na krajevnem uradu Otočec obstaja listina, da je bil leta 1946 razglašen za mrtvega. Potem ko so vzeli Ivana, je Franci pobegnil v Italijo, nekam v okolico Milana. Poročil se je z Italijanko, imela sta dva sina. Z vso družino je mamo in sestro obiskal junija 1960, kot je zapisano na hrbtni strani spominske fotografije. Angela je takrat delala v Novolesu, najbrž je bila v službi, ker je ni na fotografiji. Nekoč pozneje je na poti iz službe doživela prometno nesrečo in bila po 36 delovnih letih invalidsko upokojena. Nazadnje je živela v novomeškem domu starejših občanov, kjer je umrla 24. avgusta 2010. Pokopana je na Otočcu. Pokojna sta tudi Franci in seveda mama Marija, ki je umrla leta 1977.«
Pri Berusovih z Lojzetom Slakom
Naša sogovornica Veronika je hči mizarja in sodarja Jožeta Kraševca: »Bratranec Stanko se je pri mojem očetu v Jelšah pri Otočcu izučil za mizarja. Ostal je tudi po končanem uku, saj je bil dober delavec.«
Pa zanosen harmonikar: »Že Stankov stari oče Šporar, tudi iz Herinje vasi, je igral harmoniko po ohcetih. V vsaki družini s potomci Šporarjevih je kak glasbenik. Stanko je bil Šporarjev po mami. Igranje je izpopolnjeval pri Berusu v Ločni. Gostilno so imeli, kjer sta igrala Berusova oče in sin, oba Toneta, tja je mladina hodila plesat. Tudi Lojze Slak je prihajal k Berusu.«
Katere melodije so takrat igrali, Veronika pove: »Ko so prišli po nevesto za k poroki, so obvezno zaigrali Snežni valček. Tega je Stanko zagotovo igral, pa druge ljudske.«
Mama Marija Terkaj, dekliško Šporar, je imela god 8. decembra: »Takrat ji je Stanko z družbo vedno prišel igrat pod okno.«
Mari z Grčevja Stankova izvoljenka Mari Teropšič je, še nedorasla, ostala brez matere. Oče se je pozneje poročil in se odselil, Mari pa je s sestro Angelo (nosila je enako ime kot Stankova sestra) doma živela s staro mamo. Márijina Angela, že pokojna, je pozneje živela v Trebnjem. |
Počilo, kot bi razstrelili skalo
Ob družinskih spominih iz svojega otroštva je Veroniki še posebno hudo, da njena teta Marija pri ljudeh velja za poosebljeno zlobo, krivo sinove smrti. Veronika hrani teto Marijo v prijetnem spominu kot prispodobo revne kmečke matere, ki se je morala žrtvovati za dobro svojih otrok ter prestati tudi marsikaj napornega in grenkega. Tudi če bi bila res kriva, kar ji očitajo, jo nečakinja nekako opravičuje: »Včasih so rekli, da so mame v sinove zaljubljene. Tiste čase je bilo tudi kar pogosto, da so mame vplivale na izbiro partnerja svojih otrok.« Pa še nekaj: »Kadar je imela Marija kaj reči, je rekla naravnost, ovinkarila ni.«
Veronika, ki ji je bilo ob tragični smrti devet let, pomni, da je bilo splošno znano, kako rada se imata Stanko in Mari. Veronikin spomin hrani tudi doživetje njune smrti: »Najbrž je bilo junija 1952, morda leto pozneje. Bila sem na Otočcu v šoli, pri odprtem oknu. Nenadoma se je zaslišal strašen pok. Kot bi razstrelili kamen. Ko sem prišla domov, je pa mama jokala: 'Veš, da sta se Stanko pa Mari ubila!'« Ob materinih besedah je deklico spreletelo: »Tisto jutro, še preden smo otroci šli v šolo, se je Stanko prišel mojemu očetu opravičit, da ga ta dan ne bo v službo. Oče ga ni spraševal, zakaj. Mama pa je pripomnila, da je Stanko videti nekam slabo. On ji je na pripombo odgovoril: 'Saj bom kmalu umrl.' Pa ni nihče od navzočih tega jemal kot napoved.«
Res je bilo v tistem času precej samomorov, menda tudi zaradi vsesplošne ljudske bede.
