Nikoli več ne bo 
brenkal na kitaro

VRHNIKA – »Na klancu jih je stanovalo mnogo, ki so živeli prej doli v tistih lepih hišah, skrili so se in so se borili v temi za življenje …« je zapisal Ivan Cankar, zdaj pa te besede krasijo pročelje vogalne hiše, kjer je že od leta 1932 slaščičar Berzo. Eden izmed njegovih naslednikov je v tistem postregel – s kavo in krofi. Ter še predobro vedel, zakaj smo prišli …

Srebali smo na zgodovinskem križišču: na klancu nad nami pisateljeva rojstna hiša, na naši levi cerkev sv. Lenarta, pred nami pa nekdanja lekarna, »pri Angelu varhu«, smo komajda razbrali z izginjajočega napisa.

Leta 1895 je namreč njen praded zaprosil cesarsko kraljevo deželno vlado v Ljubljani: »Udano podpisani magister farmacije želi in namerava na Vrhniki otvoriti javno lekarno!« Ta je svoja vrata potem odprla – leta 1900. Za Jakobom Radoslavom Hočevarjem je lekarno prevzel njegov sin Stanko, ki pa jo je smel voditi le do povojne revolucije in nacionalizacije, ko je šlo vse v maloro! Ko je nastala nepopravljiva škoda, tragična izkušnja, podobna zadnji, ki se je zgodila v noči na to sredo.

Sedemdeset let pozneje je potomka vrhniških apotekarjev stala tam kot vkopana ter spremljala Viktorja Sladiča, ki je vsrkaval še zadnje spomine. »Ah, to stanovanje je imelo takšno dušo,« in zavzdihnil, »ah, zdaj je nima več.« Zaprl je še zadnja okna, ki so bila odprta, vse odkar so vdrli vrhniški gasilci. In našli njegovega nemočnega očeta Vinka Sladiča. Marca bi dopolnil 83 let.

Bliskovita akcija

Akcijo je vodil gasilec in poveljnik vrhniškega poveljstva Boštjan Turk. Ta se je še s 25 sotrpini brezkompromisno podal, priznava, v eno zahtevnejših gasilskih akcij v zadnjem času! Poziv so dobili ob 1.36 zjutraj. Obvestil jih je Urban, receptor v hotelu Mantova. Kamor je le malo pred tem vstopil neki mimoidoči in mu dejal: »Na Stari cesti se kadi, goreti mora!«

Že čez pičle štiri minute so krotilci rdečega petelina prispeli. In se že na hodniku te stare in večstanovanjske hiše seznanili z rahlim dimom. Nadeli so si dihalne maske ter se zapodili v vrhnje nadstropje, v Vinkovo stanovanje. Bilo je tako zadimljeno, da je bila vidnost nična, izboljšali so si jo šele z ventilatorjem.

Nekaj gasilcev je tedaj preiskovalo, nekaj (že) gasilo. V stanovanju, ki se je zdelo gasilcem, zaradi ozkih in pregrajenih in nestandardnih hodnikov, kot nekakšen labirint, so ga naposled našli – ležečega ob postelji. »Bržkone je med spanjem začutil, da se okoli njega nekaj čudnega dogaja, se prebudil, vstal, ker pa je dim zaradi termike nekoliko višje, je bilo dovolj, da ga je zgolj parkrat vdihnil,« je premišljeval gasilec Turk. Ogljikovega monoksida, tega tihega ubijalca, kot mu tudi pravijo, je bilo v tistem pač preveč. Bilo ga je toliko, da 82-letniku niti z oživljanjem, tam pred Berzom, niso mogli več pomagati.

Ogromno 
gorilnih naprav

Skupaj smo v tišini zrli v razdejanje, ki ga je (v kuhinji) povzročila bržkone usodna kombinacija – plina in kratkega stika, kaj lahko, da je vsemu temu botrovala razžarjena napeljava ali pa plinska jeklenka, »ki je tudi gorela,« je po težki noči, ki se je za gasilce umirila šele ob 3.40, premišljeval vodja intervencije. »Ah, teorij je resnično toliko, da bo še najbolje, če zapišete, da je zagorelo zaradi nepojasnjenega vzroka!«

Gasilci so med gašenjem v Vinkovem stanovanju našli ogromno gorilnih naprav, bili so prav presenečeni, tam so bili star kamin, peč na petrolej, kopica električnih radiatorjev, dve plinski jeklenki, na eni je gorela že cev, »gorljive robe, kolikor hočete,« nagledali so se še posod s petrolejem, tam so bila zložena tudi drva. Nemara prav ta, ki jih je svojemu dragemu očetu še v ponedeljek nanosil Viktor?

Njegovih strun ni več

»To stanovanje je res imelo dušo,« je ta ponovno bredel po svojih najlepših spominih, o mladosti, preživeti v vrhniškem okolju, v mislih je obudil pokojno mamo Slavko, legendarno babico, ki je na svet pomagala več kot 3000 Vrhničanom, kot kruh dobro žensko, ki ni dovolila, da bi ji tragična povojna izkušnja zaznamovala poznejše družinsko življenje, zares je cenila življenje. In svojega moža, vrhunskega razvojnega inženirja, ki je tudi športno letel in bil zatreskan v glasbo. V svojo kitaro, ki jo je aktivno igral še pri teh letih. Pri Ansamblu Toneta Stanovnika in v društvu upokojencev, kjer bi mu marsikdo že jutri ali pa pojutrišnjem tako rad prisluhnil, že zaradi tega, ker je v ponedeljek, ker se ni najbolje počutil, preskočil – vaje.

Njegovih strun odslej ni več.

Stanovanje v zgodovinskem vrhniškem jedru, nasproti Berze (ta je prišel sto let po izgradnji stavbe, kjer je bila nekoč lekarna in kjer je skoraj 50 let živel Vinko Sladič) in cerkve sv. Lenarta, tam pod Cankarjevo rojstno hišo, sestavlja skupnost dobrih ljudi in njihovih duš. Že ena duša manj – povzroči nepopravljivo praznino. »Saje se že odstranijo in zidovi prebelijo,« je premišljeval Viktor. Toda ni ga, ki bi to nastalo praznino zapolnil, da bi bila takšna, kot je bila.