BOHINJSKA BISTRICA – Od smrti mladega Danijela Hriberskega, ki je aprila 1996 dvignila precej prahu, te dni mineva natanko 20 let. Okoliščine dogodka so bile zelo nejasne. Ko sta oče Stjepan in mati Emilija 6. aprila 1996 dobila telefonsko sporočilo s francoskega konzulata, da naj bi sin v Franciji kot pripadnik tujske legije dan prej storil samomor, sta doživela šok. Fant nikoli ni kazal samomorilskih nagnenj, poleg tega je v telefonskih pogovorih vedno govoril o prihodnosti, imel je dekle, predvsem pa je bil ponosen, da se je kot najemniški vojak lahko pridružil tujski legiji. O tem je vedno sanjal. Le malo prej se je s svojo enoto vrnil iz Bosne.
Ko so družino obvestili o smrti, se je materi stemnilo pred očmi, ni mogla dojeti strašne novice. Ko so navedli vzrok smrti, so se takoj vzbudili dvomi.
Ko je v domovino prispela krsta z njegovimi posmrtnimi ostanki, se je 23. aprila od njega poslovila množica znancev in prijateljev. A starši, ki zgodbi o samomoru niso verjeli, so podvomili tudi o tem, da v pocinkani krsti res počiva njihov komaj 23-letni sin.
Želel je biti vojak
Fant je odšel od doma leto in pol pred tragičnim dogodkom. Tujska legija ga je sprejela, po pripovedovanju tistih, ki so ga poznali, je bil dober vojak. Prej je Danijel, ki se je rodil v Švici, kjer je živel 11 let, obiskoval lesarsko šolo v Škofji Loki, nato je odšel na služenje vojaškega roka v Slovenski vojski, vendar ni zdržal; pobegnil je, a se je kmalu vrnil in leta 1993 odslužil do konca.
Med poletnimi počitnicami leta 1994 se je zaposlil. Ob Bohinjskem jezeru je pobiral parkirnino. Tam je spoznal nekega Nemca in ta mu je veliko pripovedoval o tujski legiji. Začel se je pripravljati za odhod, vadil je in dvigal uteži, da bi fizično utrdil telo. »Naš Dani je bil nemirnega duha,« je pripovedovala mati, »hotel je videti svet in imel je velike načrte. Ko je septembra istega leta odhajal v legijo, je bil srečen. S svojo enoto je bil nekaj časa tudi v nemirni Bosni, o času, preživetem v balkanskem kotlu, pa ni želel preveč govoriti. Dejal je le, da hoče čim prej pozabiti, kar je tam preživel.«
Namesto
obiska pogreb
Starši, ki so se konec aprila 1996 nameravali odpraviti v Francijo na obisk, so morali namesto za potovanje poskrbeti za žalostno slovo od sina. Pred pogrebom so hoteli še zadnjič videti Danijelov obraz, toda krsta je bila zavarjena in brez okenca. Je notri sploh naš Danijel, so se spraševali.
Ob tem so se spomnili njegovih zadnjih klicev iz Francije. Šest dni pred smrtjo je poklical prijatelja v Bohinjsko Bistrico. Govorila sta nekaj malega o Bosni, Danijel mu je povedal, da se maja z enoto odpravlja v Afriko, jeseni pa naj bi prišel domov. Navrgel je tudi to, da ima neke težave, da mu sledijo, češ, hočejo ga zafrkniti, vendar mu ne morejo ničesar očitati, ker vsi vedo, da je sposoben vojak. Da je bil dober vojak, je pozneje materi v telefonskem pogovoru potrdil tudi njegov nadrejeni, ki je dodal pomenljiv stavek, da ne verjame v samomor. Častnik je tudi obljubil, da bodo kmalu poslali vso dokumentacijo v zvezi z Danijelovo smrtjo.
Toda skoraj mesec pozneje o dokumentaciji iz Francije ni bilo ne duha ne sluha. Dvomi so se okrepili, starši so za pomoč prosili odvetnika, ki naj bi poskušal priti resnici do dna. Po zbranih obvestilih in dosegljivih informacijah se je utrdil sum, da Danijel morda ni umrl tako, kot so prikazovali. Sledili so izjemno mučni dnevi za starše, ki v rokah niso imeli nič uradnega. Nihče ni vedel, ali je bila sploh opravljena obdukcija, zato so se končno odločili, da sina še enkrat identificirajo.
Priskrbeli so dovoljenje za izkop krste. V petek, 24. maja 1996, se je na pokopališču v Bohinjski Bistrici odvijal nevsakdanji dogodek. Očitno je bilo dovolj utemeljenih razlogov, da je odvetniku uspelo doseči ekshumacijo. Ob 9. uri je, ob navzočnosti staršev, odvetnika in preiskovalnega sodnika, rovokopač odstranil zgornjo plast zemlje z Danijelovega groba. Mati in oče sta tiho zaihtela. »Najprej moramo ugotoviti, ali je v krsti sploh najin otrok.«
Obdukcijo so opravili v Ljubljani. Namesto mame, ki ne bi prenesla, je prepoznavo opravila fantova teta: v krsti je res bilo truplo Danijela Hriberskega. Obducenti so ugotovili strelno rano na desnem sencu, zapisali so, da sklepajo, da je bila krogla iz dolgocevnega orožja izstreljena iz bližine. Glede na meritve in smer strela ter druga dejstva je izvedenec sklepal, da je šlo za samomor.
Brez odgovora
Zgodba o smrti legionarja Danijela je bila končana, a veliko vprašanj je ostalo brez odgovorov. Nekaj dni pred smrtjo je po telefonu zaupal mlajšemu bratu, da ga zasledujejo in da pričakuje strel! »Vendar,« je dodal, »jaz sem boljši od njih.« Kaj je mislil s tem, ne vemo.
Starše so begali tudi skrivnostni telefonski klici, ki so se zvrstili po objavi tragične zgodbe. Neka ženska, ki je trdila, da je tudi njen sin v tujski legiji, je sporočila, da ve za Danijev samomor. Razlika je bila le v tem, da naj bi se zgodilo v kraju Niems v Franciji, 300 kilometrov od kraja, kjer naj bi se ustrelil po prvotnem obvestilu.
Bilo je še nekaj klicev in mati, ki je hlastala za resnico o sinovi smrti, je nestrpno čakala, da se neznani klicatelji znova oglasijo. Toda ostalo je le pri obljubah, njihov telefon je dokončno umolknil.
Iz Francije ni bilo odgovora Minilo je 20 let, a za Danijelove starše more še ni konec. Pogosto razmišljajo o dogodku, najhuje je, ker so prepričani, da niso izvedeli prave resnice. Še vedno menijo, da je šlo za sumljivo smrt, ne verjamejo, da je Danijel naredil samomor. Nekaj časa so še poskušali dobiti informacije in dokumente iz Francije, a od tam kljub posredovanju niso poslali niti obdukcijskega poročila. Domači so menili, da bi to najbolj verodostojno ovrglo njihove dvome. Dodajo, da ne razumejo, zakaj so prezrli njihovo zahtevo oziroma željo, če se je tragični dogodek res zgodil tako, kot so poročali pred leti. Takrat so v uradnem sporočilu napisali, da je Danijel na strelskih vajah 5. aprila 1996 ob 19.50 namesto v tarčo streljal sebi v glavo. |