Niko je med jutranjo ježo napadel volk

PIVKA – 18-letna dijakinja srednje zdravstvene šole Nika Selak iz Podgrada pri Ilirski Bistrici je minuli petek doživela svojo pravljico o Rdeči kapici. Da, konjarji vstajajo s soncem. Ob pol šestih je v Trnju pri Pivki zajahala islandca in se v lahkem hodu obrnila proti Slovenski vasi, ko je sredi poljane, kakih 60 metrov od presušenega kolovoza, zagledala volka. »Gledal naju je, zavzel napadalno prežo in stekel proti nama,« nam je povedala izkušena Nika, ki že šest let jezdi. Grivasti islandec in Nika sta se nagonsko obrnila in zagalopirala proti domu, volk pa za njima ...

Pomislila sem na volka

Nika je osedlala konja ob pol šestih zjutraj na kmetiji Islandski konji Trnje v Pivški kotlini, ki jo vodita Lise Pedersen Pavšič in Zvone Pavšič. »V teh dneh smo pogosto jezdili navsezgodaj zjutraj, saj je bilo čez dan prevroče, tako za nas kot tudi za konje,« nam je pojasnila Nika, ki je že opravila izpit za jahača II, kar pomeni, da zna in zmore samostojno jezditi konja in prevzeti vso odgovornost. Terensko jahanje ji tako ni tuje. Ničkolikokrat je pojezdila čez odprto travnato poljano proti severu, proti tri kilometre oddaljeni Slovenski vasi v osrčju dežele Pivške.

»Pojezdila sem v lahkem hodu, za ogrevanje. V preteklih dneh sem slišala, da ljudje govorijo o volku, ki se klati tod okoli. Priznam, ko sem zajahala, sem za trenutek pomislila, kako bi bilo, če bi ga srečala,« nam je priznala Nika, ki ni skrivala občutkov vznemirjenja po srečanju z zverino, ki je, kolikor vemo, zares požrla samo Rdečo kapico in babico.

Konjič se je vznemiril

»Nekje na pol poti sredi poljane je na desni odskočila srna. Spet sem pomislila, oh, če je srna tam, volka že ne more biti blizu.« Konjič je mirno stopal naprej, čez nekaj kratkih minut pa se je vznemiril. Za tiste, ki ne jezdite, povejmo, da v trenutku vznemirjenja doživimo moč konja. Telo se napne, vsaka mišica posebej je napeta kot tetiva, takrat konj začuti nevarnost in je pripravljen na divji beg, ki ga ni mogoče ustaviti. Kmetje, izkušeni konjarji in kočijaži se najbolj bojijo, da bi se konji splašili, takrat jih nobena brzda ne ustavi.

»Pogledala sem na desno in kakih 60 metrov stran je stal volk in zrl v naju. Takoj zatem se je postavil v značilno napadalno prežo za napad in stekel proti nama. Obrnila sva se in pognala sem v galop proti domu.« Konja seveda ni bilo treba prositi, odzval se je nagonsko. Kot vemo, je konj po naravi izjemno plašna žival, njegova obramba so kopita, s katerimi brca plenilce, a v prvi vrsti je to beg.

Preganjal ju je 150 metrov

»S konjem sva letela proti domu, bilo me je zelo strah,« je priznala Nika, s katero smo se pogovarjali šest ur po dogodku, pa se še vedno ni pomirila. »Ko sva dirjala, sem se samo enkrat ozrla nazaj in videla, kako volk teče za nama.« Še bolj je pognala konjiča. Islandci sicer delujejo okorno, v resnici pa so zelo hitri in vzdržljivi. Seveda, na Islandiji preživeti zimo na prostem ... »Sledil nama je kakšnih 150 metrov, pred vasjo sem se še enkrat ozrla nazaj in volka ni bilo več.«

V Severni Ameriki ni znanega primera, da bi en sam volk napadel človeka. V resnici se mu na daleč izogne. V primeru, da bi človek kje globoko v divjini nemočen naletel na trop ..., a tudi to bi bila predvsem zgodba.

Nori volkovi, kojoti in otroci

Pred leti so v ZDA manjši kojoti v tropu domnevno napadli dekle in jo pokončali. Primer še ni dokončno raziskan. Strokovnjaki so takrat namignili, da bi lahko bili za polovico manjši kojoti v tropu morda večja grožnja za osamljene sprehajalce kot volkovi. Zapisi iz 18. in 19. stoletja z območja Skandinavije opisujejo primere napada volkov na otroke, mlajše od 12 let, našteli so nekaj smrtnih primerov, pri čemer so se v 85 odstotkih napadi zgodili, ko staršev ni bilo blizu.

Strokovnjaki opozarjajo, da so bili volkovi, ki so vendarle režali na človeka, pogosto zmešani. To je bolezen rabies, steklina, ki močno prizadene možgane in se lahko prenese na človeka. Toda otrokom so enako ali celo bolj nevarni lačni domači haskiji. Da ne govorimo o avstralskih dingih, ki vsako leto popadejo kakega otroka. Otrokom so nevarni tudi pastirski šarplaninci ali kraški ovčarji, kavkaški psi ...

Volk napadel Francoza

Zgodovinski viri iz evropskih kraljestev opisujejo neverjetne zgodbe, o katerih pa je treba kar dvomiti. Francoski zgodovinarji, denimo, poročajo, da so volkovi med letoma 1580 in 1830 napadli in pokončali nič manj kot 3069 ljudi. V Italiji naj bi v enakem obdobju od 16. do 19. stoletja samo v Padski nižini požrli 440 ljudi. Obstaja dokument iz časa carske Rusije, v katerem je zapisano, da so volkovi leta 1871 napadli in ubili 171 ljudi.

Kako resnična so pričevanja o tisočih žrtvah volkov, pa nam morda razkrije naslednje zgodovinsko dejstvo.

Sovjetska oblast je v nekem dokumentu zatrjevala, da so volkovi med drugo svetovno vojno na vzhodni fronti napadali ljudi v opuščenih in porušenih vaseh. Pozneje se je izkazalo, da so ljudje tam umirali predvsem zaradi posedovanja orožja umrlih vojakov, s katerim niso znali ravnati, ali zaradi medsebojnih obračunov zaradi hrane. Volk je tudi to krivdo nosil vse do konca 20 stoletja.

Sodobni in preverjeni viri govorijo, da je leta 2001 volk napadel nekega pastirja v Franciji in ga oklal.