Nihče ne ve, kje je nasilni obsojenec

CERKNICA, LJUBLJANA – »Višje sodišče v Ljubljani nas je zaprosilo za pomoč pri njegovem iskanju. Enkrat nam ga je v Cerknici uspelo izslediti, pred sejo višjih sodnikov pa smo se zelo trudili in naredili vse, kar je bilo v naši moči, da bi mu vročili poziv na sodišče. Dvakrat smo se odpravili do njega, toda zaman,« o neuspešnem iskanju Cerkničana Radoja Nedeljkovića pravi zasebni detektiv Janko Trivunović, ki slovi kot eden najuspešnejših vročevalcev sodnih pisem, ko se naslovniki izogibajo njihovemu prejemu.

Nasilnež, ki še 
ni bil kaznovan

Naše informacije so bile, in na terenu je za njih slišal tudi Trivunović, da naj bi se 34-letnik prestrašil potrditve šestletne zaporne kazni zaradi brutalnega pretepa 24-letnega someščana Jana Praznika, ki se je končal z žrtvino smrtjo, zato jo je mahnil na tuje, neuradno v eno od nekdanjih jugoslovanskih republik. Če bo tak interes sodišča, pa ga lahko, potrjuje Trivunović, najdejo tudi tam in mu vročijo poziv na prestajanje kazni, ki so mu jo medtem višji sodniki znižali s šestih let zapora na štiri.

Nedeljković se je moral zagovarjati zaradi očitkov, da je 17. marca 2012 pred cerkniškim lokalom Besi-pek brez povoda in naklepno z desnim komolcem tako močno udaril Praznika v brado, da je ta padel na tla in z glavo silovito udaril na asfalt. Na tleh ležečega je še dvakrat udaril v glavo. Zaradi možganskega edema in zloma lobanjskega dna je Praznik 24. marca umrl v ljubljanskem kliničnem centru.

Nedeljkovića so tožilci preganjali zaradi povzročitve posebno hude telesne poškodbe (zagroženih do 15 let zapora), Praznikovi svojci in prijatelji pa so bili nad tako odločitvijo organov pregona zgroženi. Oče Slavko je bil namreč prepričan, da za sina ni bil usoden padec na pločnik, ampak silovit udarec v levo stran glave, ko naj bi mu že počila žila. »Ne razumem, zakaj ni obtožen umora. Osem ljudi ga je videlo, kako brutalno je obračunal z Janom.«

Tudi na sojenju je celo eden od cerkniških policistov govoril, da Nedeljkovića v lokalnem okolju poznajo kot agresivnega in da je za v Praznika usodnem večeru tudi njemu grozil, ko je bil kot civilist v nekem lokalu. Nedeljkovićeva odvetnica Maja Kristan je tedaj protestirala, češ, če je res tako agresiven, zakaj ni bil potem še nikoli kaznovan ali obravnavan vsaj za kak prekršek? Predlagala je oprostilno sodbo, saj je šlo po njenem za splet okoliščin in je Praznik le zaradi sunka z roko padel in nesrečno udaril v tla.

Ni bil zavestno malomaren

Nedeljković se je branil, da je bil včasih narkoman, zaradi česar so ga v okolici grdo gledali, tudi Jan in njegovi prijatelji, s katerimi je imel že prej težave. Tudi tiste noči naj bi ga Jan začel izzvati, nato pa nanj še dvignil roko. Zato ga je odrinil s komolcem, ta pa je padel na tla. Ko je videl, da z njim ni vse v redu, ga je dvakrat z odprto dlanjo udaril, da bi ga zbudil.

Janovi prijatelji so se tragičnega dogodka spominjali popolnoma drugače. Stali naj bi pred pekarno, se pogovarjali in smejali, nenadoma pa naj bi se pred njim postavil Nedeljković, mu zabrusil »kaj si ti pameten?« in ga s komolcem močno udaril v spodnji del obraza. Ko je Jan padel po tleh, pa naj bi se nanj spravil še s pestmi in pri tem na glas govoril, naj se ne pretvarja.

Okrožna sodnica za obtoženca ni našla veliko lepih besed: »Svojo vlogo v tragičnem dogodku ste poskušali minimalizirati in okriviti druge. Ugotovili smo, da oškodovanec v tem primeru ni dal prav nobenega povoda za vaše ravnanje. S prijatelji se je le pogovarjal, vi pa ste ga brez vzroka udarili s komolcem, ko je padel na tla, pa ga še dvakrat udarili z odprto dlanjo, namesto da bi ga pustili pri miru.«

A mu je, čeprav so tožilci zanj zahtevali sedem, prisodila šest let zapora. Višji sodniki so torej zdaj to kazen še znižali, saj v Nedeljkovićevem dejanju niso našli elementov zavestne malomarnosti, bil naj bi torej le nezavestno malomaren. Štiri leta zapora je po njihovem mnenju primernejša kazen tudi zaradi tega, ker je ravnal z nižjo obliko naklepa, in sicer z eventuelnim.

Odvetnica Kristanova, ki nam je potrdila, da je sodbo višjega sodišča prejela pred nekaj dnevi, pravi, da je »z razpletom glede na prvo stopnjo po eni strani zadovoljna«. Na vprašanje, ali bosta s klientom z zahtevo za varstvo zakonitosti poskušala izposlovati še večjo milost pri vrhovnih sodnikih, pa je odvrnila, da je to odvisno od odločitve stranke. »Zaenkrat še nisva navezala stika.« Tudi ona, enako kot detektiv Trivunović, torej ne ve, kje je Radoje Nedeljković.